Najstarejša vrsta abecedne pisave je abdžad, v katerih obstajajo grafemi samo za soglasnike, samoglasnikov pa sploh ne zapisujejo. Poimenoval jih je jezikoslovec Peter T. Daniels. Nekateri neideografski egipčanski hieroglifi so zapisani v abdžadu, zato še danes ne moremo točno vedeti, kako so se nekatera imena izgovarjala, ker ne moremo določiti samoglasnikov. Današnji abdžadi imajo posebne znake za samoglasnike, vendar ti ne predstavljajo neodvisnih grafemov, temveč jih zapisujejo kot razločevalna znamenja poleg soglasnikov.Abecedno pisavo so izpeljali Feničani, trgovci in pomorščaki antike. Starogrška abeceda sloni prav na temeljih feničanskega načina zapisovanja in je prva abeceda, ki zapisuje tudi vse samoglasnike. Je torej prava abeceda, iz katere izhajajo latinica, cirilica in druge današnje abecedne pisave.
Prav tako so iz semitskih abdžadov nastale abecedno-zlogovne pisave (alphasyllabary) oziroma abugide, kot jih je poimenoval jezikoslovec Peter T. Daniels. Kot že ime pove so te pisave nekako med zlogovnimi pisavami in abecedami in sicer na različnih stopnjah med enimi in drugimi.
Indijske abudige imenujejo tudi zlogovne abecede (syllabic alphabet), saj so popolne abecede, ki vsebujejo grafeme tako za soglasnike kot tudi za samoglasnike. Kljub temu pa ohranjajo sistem pisave abugid, kjer grafem, ki predstavlja soglasnik, vsebuje tudi privzeti samoglasnik (kratki »a«). Privzeti samoglasnik lahko spremenimo v drugega z dodajanjem razločevalnega znaka.
