kje si; si, 2004, bron, železo, 233 x 40 x 110 cm (4x)
Matjaž Počivavšek
železo in bron
Kiparstvo Matjaža Počivavška zaznamujeta dve kovini: železo in bron. Iz brona gradi skulpture manjših dimenzij in tiste, ki se razpotegnejo v prostoru, iz železa pa monumentalne bloke surovega, le na prvi stopnji obdelanega materiala. Železo rjavi, oksidira, v stiku z zrakom začne razpadati. Staranje materiala, razpadanje je najbolj vidno na površini in je kiparjem izziv, ker omogoča skulpturi, da se spreminja, nastaja – propada, živi. V tem procesu nastajanja in propadanja slutimo simbolno povezavo z življenjem.
Kadar dela z železom, potem navadno obdeluje ingote, težke od nekaj sto kilogramov do nekaj ton. V njihovo formalno bistvo skoraj ne poseže, kot bi hotel s tem izkazati spoštovanje materialu. Ingote le malo spreminja, jih zvije v osi ali pa jih odreže nekje, da dobijo subtilen inkarnat, mehek zaradi rjave barve, nežen kot koža, topel kot les. Takšen monolit deluje s silo teže na naše telo, spreminja zakone težnosti v lokalnem prostoru in je bolj klasičen kot relativnostna teorija. Velika gostota snovi povzroči močno nihanje gravitacijskega polja in upogne prostor. Vse to v nepravilnih intervalih, kar stopnjuje občutek plimovanja. Prostor okoli take skulpture je ukrivljen. Začutimo, da se tudi čas deformira.
Od teh monumentalnih kipov naj omenim tri: ta; le drugi (1998, kovano železo, 200 x 70 x 100 cm, podstavek: kovano železo, 120 x 100 x 40 cm, Trg republike, Ljubljana, Umetniška zbirka NLB), Odsev (1989, kovano železo, 250 x 620 x 200 cm, Javornik, Ravne na Koroškem) in v drugi roki, v krogu (2003, 377 x 89 x 55 cm, kovano železo, likovna zbirka Riko, Ljubljana).
Kadar primerjamo Počivavškove skulpture z deli Eduarda Chilide in Richarda Serre (Elipsasti obroči), vidimo, da je vsem skupna težnja k monumentalnim dimenzijam, ki so železu tako ali tako imanentne. Počivavšek za razliko od obeh te velike gmote ne oblikuje v plošče, temveč v kos surovega železa minimalno poseže. Zaveda se, da vsako radikalnejše preoblikovanje spremeni naravo materiala in mu vzame tisto naravno divjost, ki jo poznamo pri svobodnih živalih. Umetniško dejanje je osredotočeno na ozek trenutek, ko ingotu vzame njegovo osnovno obliko, ga ukrivi ali prereže in tako usodno spremeni. Serra in Chillida gradita na drugačnih učinkih, ki jih ima železo v velikih dimenzijah, ko ima skulptura prepoznavno, na primer geometrično obliko in tako posega na druga področja človekovih asociativnih sposobnosti. Chilida na primer s pomočjo tišine, ki se širi okoli njegovih skulptur, kot bonaca na Atlantiku, mogoče tudi zaradi ostrih robov skulpture. Tišina je posledica močnega gravitacijskega polja, ki nastane okoli objekta: vsrkava vse drobne nepravilnosti in spremeni hrapavo površino kovanega železa v gladko gladino oceana.
Počivavšek spremlja ingot od začetka proizvodnega procesa. Na tem kosu kovanega železa so pomembni vsi detajli, tudi tisti, ki pričajo o načinu obdelave: ko se material stiska in tako ponekod krči ter drugod razteza. Te skulpture imajo potem največ skupnega z neolitskimi dolmeni: preproste naravne oblike, ki se podrejajo samo zakonom težnosti. A vendar so med drugim tudi zaradi barve in mehko obdelane površine to mogočna asociativna odrivala. Ta dela delujejo na opazovalca z obliko in težo, ki je v kontrastu z njegovo gladko površino in barvo. Vpliva gravitacije takšne gmote železa na našo zavest ne moremo zanemariti. Te abstraktne oblike ne reprezentirajo, a odkrivajo nova področja zaznav.
Novejša Počivavškova dela v nas prebudijo zanimanje za praznino prostora. Te galerijske plastike velikih formatov se odzovejo na gledalčevo zanimanje z jasnimi vibracijami prostora. Čeprav stojijo v prostoru, delujejo ploskovito, zasedajo le tanek, ozek prostor, njihov pomen je v njihovi površini. Ta se pravilno osvetljena spreminja iz madežev v vodno gladino, kovina se lesketa v nekaterih primerih. Bron daje skulpturi zamolklo monumentalnost in večni navdih.
Kadar dela z bronom, model izdela iz voska, kar pomeni, da je vsak odlitek enkraten. V tem načinu slutimo vso Počivavškovo zavzetost pri ustvarjanju novih entitet. Te ne nastajajo zato, da bi služile drugim potrebam, kot le zato, da so, ker so bile prej v umetnikovih mislih. V uničenju modela razumemo tudi njegovo gesto pri ustvarjanju z železom, kjer je umetniški akt omejen na trenutek, v katerem se železni polizdelek spremeni v amorfno umetnino, ko ga odreže ali ukrivi.
Med odlivanjem, med nastajanjem skulpture, izgine načrt, po katerem je narejena. Tako kipar zabriše za sabo vse sledove, ponovitev ni mogoča. Izdelek je sirota, neponovljiv, in zaradi kovine, iz katere je, skoraj večen. Obstajal bo, dokler bo obstajal svet. Na ta način poseže Počivavšek sto in več let nazaj v herojski predmoderni čas, v čas pred nastankom elektronskih tehnologij reproduciranja, v zlato dobo evropske umetnosti, ko se je zdelo, da je razvoj premočrten in usmerjen k enemu cilju, ko se ponavljanje še ni uveljavilo kot bistvo obstoja ikone. Posega v herojski čas začetka dvajsetega stoletja, ko se je zdelo, da ni več daleč čas, ko bo ljudem uspelo s pomočjo znanosti pojasniti njihov obstoj; v čas, ko se je zdelo, da človek še živi v stiku z naravo. Tudi zato Počivavškove skulpture lahko imenujemo klasične, ne zaradi forme torej, temveč zaradi načina obstoja. V tem slutimo kritiko sodobnega časa, ki od razmaha elektronike naprej temelji na ponavljanju, reproduciranju enakih delov, kloniranju.
Kovano železo deluje s težo svoje prisotnosti, medtem ko bron izkorišča predvsem temno svetlikanje površine, igro svetlobe, elektromagnetno valovanje namesto gravitacije. Bronaste skulpture so reliefi ali pa so postavljene v prostor. Kadar stojijo v prostoru, se razpredajo po njem kot vektorji, kot načrt poteka neznanih sil. Površina je komaj vidno nagubana in zato deluje toplo. Ravnina se zdi drugačna. Medtem ko se na njej pojavljajo zaobljene linije, pričakujemo, da se bo nekje končala: a občutek mirnosti in odprte monumentalnosti ne pojenja.
V novejših delih sta se železo in bron znašla v novi simbiozi. Železo je sedaj industrijski kos – I profil, ki mu Počivavšek odreže del in ga nadomesti z bronasto protezo. Železo se uporablja na mnogih področjih, kot kiparski material se je uveljavil šele v modernizmu. Izraža drugačne konotacije kot na primer klasični kiparski materiali: les, bron in marmor. Hkrati pa omogoča kiparjem drugačen način dela in izdelavo oblik, katerih poudarki razkrivajo ozadje klasičnega kiparstva, sodobne likovne principe ali, če rečemo z Mcluhanom: medij je sporočilo. Bron je nasprotno klasičen kiparski material, amalgam bakra in kositra in se uporablja le za posebne namene, kot je izdelava skulptur in drugih lepih predmetov. Tudi po načinu obdelave se oba materiala ločita med seboj: bron odlivajo in je potrebno zanj najprej izdelati kalup, medtem ko železo poleg odlivanja lahko obdelujejo tudi površinsko: tolčejo, kujejo, valjajo in podobno.
Te skulpture so lažje, razpotegnjene po prostoru kot nekakšne strune, v katere je vpisan ves seznam procesov nastajanja sveta. Pri nastanku skulpture iz kovanega železa igra pomembno vlogo naključje, medtem ko pri bronu ni nič prepuščeno temu pojavu. Tu je vse natančno izdelano, tako v malih dimenzijah kot v celoti.
Bronast odlitek, ki je prej visel na zidu kot relief, sedaj najde mesto v okvirju traverze in se na nov način poveže z železom. Skulpturi daje železo trdnost in mogočno prisotnost, mehke oblike brona pa nežno nagubanost kože in toplino dotika.
Vse segmente Počivavškovega dela povezuje kontrast med veliko gmoto, ki deluje z razdalje, in drobnimi zlatarsko obdelanimi detajli, ki sprožajo domišljijo in so asociacijska odrivala na erotični površini skulpture. Skulptura deluje z razdalje z gravitacijo in elektromagnetnim valovanjem in ko se ji približamo nas pričaka s površino, ki raztegne estetski učinek.
Počivavškovi kipi so usmerjeni v zelo tanko plast človekovega občutenja prostora, v subtilne zaznave oblik in dotikov. K celotnemu vtisu skulpture ne prispeva samo oblika, kot smo bili vajeni doslej, temveč tudi barva, navidez naključni prehodi v materialu, stiki posameznih slojev, teža in hlad površine. Dinamično razmerje med velikostjo, volumnom skulpture in drobnimi detajli na površini preglasi nekatere druge posledice velike koncentracije snovi. Te avtoreferencialne oblike nadomeščajo praznino in uzurpirajo prostor med ljudmi.
