Luka Popič & Jože Marinč
Otvoritev: v petek, 10. decembra 2004, ob 19 uri,
v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu
Novoletno srečanje je potekalo ob zvokih tria SUHA JUŽINA
Baldy - banjo, kitara, vokal
Beno - kontrabas
Marko - orglice, tolkala
Jože Marinč: Stopnice
Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec, december 2004
Slikar Jože Marinč (1954, Doljna Briga pri Kočevski Reki), ki že dobri dve desetletji živi v Dobah pri Kostanjevici na Krki, je končal študij slikarstva pri profesorju Janezu Berniku na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.
Podobno kot večina njegovih kolegov iste generacije je tudi on izšel iz mimetičnega slikarstva, ki je temeljilo na klasičnih ikonografskih temah (figura, tihožitje, krajina). Od vsega začetka pa je njegovo slikarstvo inspirativno najizraziteje vezan na krajino, oziroma naravo nasploh.
Izrazita strnjena risba in intenziven, a lokalno zaznamovan kolorit se je počasi, a vztrajno umikal vse bolj odločni in sproščeni potezi, intenzivni barvni skali in svobodni kompoziciji. V drugi polovici osemdesetih se začnejo v njegovem slikarstvu pojavljati elementi abstraktnega ekspreisonizma, tedaj predvsem v srednji Evropi zelo aktualne likovne smeri (G. Richter). Prav to izhodišče je ključno za razvoj Marinčevega specifičnega likovnega izraza, kot ga poznamo danes. Prepoznavnost slikarstva Jožeta Marinča je danes vezana predvsem na upodabljanje nepredmetnega, s poudarkom na barvitosti in potezi.
Marinčeva razstava Stopnice predstavlja v grobem smislu prenos razstave Stopinje, ki je bila na ogled to poletje v nekdanji samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki (danes v sklopu Galerije Božidar Jakac). Temu v prid govorijo posamezni elementi in sklopi, ki smo jih videli že v Kostanjevici. A gre sedaj za povsem drugačno pripoved. Pri tokratni avtorski postavitvi se je Jože Marinč povsem odrekel liturgični konotaciji kostanjeviške postavitve. V ospredje je stopila »čista« likovnost. Modro vijoličen kolorit, ki je imel pri prejšnji postavitvi izrazito poduhovljen značaj, dobi v novem okolju radoživo posveten naboj. S tem, ko je odmišljena velika tema, so izpostavljene primarne kompozicije slik izbranih modulov. Medtem ko je z razstavo Stopinje razmišljal predvsem o gibanju gledalca po prostoru, torej izrazito dramaturško - gibanje s postanki pred pomenljivimi »obeležji«, je z razstavo Stopnice razmišljal predvsem o gibanju, kot ga ponujajo običajne stopnice – gor in dol, ki pa je omejeno zgolj na gledalčev pogled. Z razvrščanjem različnih formatov in oblik nosilcev slik posamično ali v sklope v določenih smereh - horizontalno, vertikalno, v zamikih ali krivulji, je Marinč dosegel specifično dinamiko v prostoru.
Z razstavo Stopnice je nakazal možnost kako z minimalnimi modifikacijami preoblikovati in pomensko spremeniti en avtorski projekt v novega, ne da bi pri tem prihajalo do pretiranega pleonazma.
Barbara Rupel
