Najštevilčnejša skupina otrok s posebnimi potrebami so otroci z učnimi težavami. Največji del teh otrok je v redni OŠ. Tam nekaterim pomagajo učitelji, nekaterim strokovnjaki, nekateri pa so prepuščeni sami sebi. Uspešnost v šoli se kaže v obliki ocen in testnih rezultatov pri osrednjih predmetih. Vendar ti podatki o šolskem uspehu niso dovolj.

Vzroki učnih težav

Vzroki za pojavljanje učnih težav so lahko zelo različni. Lahko so primarno v otroku, lahko so primarno v okolju, oziroma v povezavi otroka in okolja. Za uspešno in učinkovito premagovanje učnih težav moramo poiskati in razložiti vzroke učnih težav. Defektologi, pedagogi, psihologi in strokovnjaki iz področja medicine skušajo vsak v okviru svojih strokovnih možnosti poiskati vzroke in osvetliti posledice.

Jelenčeva je opredelila vzroke učnih težav in jih primarno razdelila na vzroke v otroku in okolju. Na pojav učnih težav lahko vplivajo:

1. BIOLOŠKO-FIZIOLOŠKI DEJAVNIKI V OTROKU

• okvarjenost čutil (vid, sluh)
• okornost motorike (zlasti fine motorike)
• specifičnost nevrološkega funkcioniranja
• šibka energetska opremljenost
• telesna obolenja (kronična in ponavljajoča)
• upočasnjen ali impulziven način odzivanja
• drugo

2. PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI V OTROKU

• slabše intelektualne sposobnosti
• čustvene motnje
• pomanjkljiva motivacija
• neustrezne učne navade
• upočasnjen ali impulziven način odzivanja
• drugo

3. MATERIALNI POGOJI V OKOLJU

• neustrezen prostor za učenje
• velika oddaljenost od šole
• neustrezni učni pripomočki
• drugo

4. OŽJE SOCIALNO OKOLJE

• neustrezno vzdušje v družini
• prevelike ali premajhne zahteve
• pomanjkljivo spodbujanje otroka
• drugo

5.  ŠIRŠE SOCIALNO OKOLJE

• šola (prenatrpani razredi, slabe učne metode, preobsežen učni program)
• vrstniki (negativni vzroki)
• drugo

Posledice učnih težav

Učne težave lahko vodijo do različnih posledic, ki jih posredno še povečujejo. Kadar so učenci v šoli neuspešni, se lahko pojavijo razne emocionalne stiske (strah, nesprejetost pri starših, sram, manjvrednost), kar neuspeh še poveča in vodi v še bolj kompleksne posledice. Otroci, ki imajo učne težave pogosto iščejo pozornost in poskušajo zabrisati resnični problem. Tukaj se pogosto pojavijo negativne oblike vedenja. Učenci pogosto iščejo potrditve kje drugje (v športu, interesnih dejavnostih ali pa v »klapah« - pri vrstnikih, kjer učenje nima velike vrednosti). Kadar učne težave pogojujejo neuspeh, se pojavi tudi negativna samopodoba (ne zmorem, sem neumen), kar vodi v še večji neuspeh in v izgubo motivacije in volje do učenja.

Učne težave delimo na splošne učne težave in specifične učne težave

1. Splošne učne težave

Splošne učne težave imajo učenci, ki imajo največkrat  težave pri osvajanju znanj in spretnosti pri več izobraževalnih predmetih. Ponavadi te otroke odkrijemo, ker imajo bistveno nižje šolske dosežke pri več šolskih predmetih, kot njihovi vrstniki. Prav tako se pojavljajo težave pri osvajanju temeljnih spretnosti  pri pisanju, branju in računanju. Imajo večje govorne in jezikovne težave, slabše socialne spretnosti, lahko pa se pojavljajo tudi znaki emocionalnih in vedenjskih težav.
Pri številnih učencih z izrazitimi in večstranskimi učnimi težavami se pojavijo še sekundarne težave.

Učne težave so lahko posledica nižjih intelektualnih sposobnosti, motnje socialno-emocionalnega prilagajanja, slabše razvite samoregulacijske sposobnosti, sociokulturne prikrajšanosti in drugačnosti, drugojezičnosti, neustreznega in nezadostnega poučevanja, itd.

Učne težave, ki so posledica podpovprečne inteligentnosti, se kažejo predvsem v slabše razvitih miselnih operacijah, ki so potrebne za oblikovanje pojmov (sinteza, analiza, komparacija, diskriminacija, abstrahiranje, generaliziranje) in slabše razvitih spoznavnih funkcijah, ki so osnova, za spoznavno stran pouka (opazovanje oziroma zaznavanje, mišljenje in prenašanje misli v prakso oz. v izkušnje).

Otroci, ki imajo nižje intelektualne sposobnosti težje ločijo bistvo od nebistvenega, imajo slabšo logično sklepanje, težje dojemajo zahtevnejše vsebine, nimajo razvitega abstraktnega mišljenja. Zaradi specifike so pogosto v šoli neuspešni in nemalokrat tudi ponavljajo razred.

Slab učni uspeh je prisoten pri skoraj vseh predmetih.

2. Specifične učne težave

Specifične učne težave (SUT) tvorijo kontinuum in variirajo od lažjih, zmernih do težjih. Otroci z lažjimi in zmernimi učnimi težavami spadajo v skupino otrok z učnimi težavami (opredeljeni so v Zakonu o OŠ, 1996). Otroci z težjimi učnimi težavami, pa spadajo v skupino z otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (kot so opredeljeni v Zakonu o usmerjanju, 2000).

Kavklerjeva pravi, da ima specifične učne težave heterogena skupina otrok in mladostnikov, ki imajo pomembno večje težave, kot vrstniki pri branju, pisanju, aritmetiki itd., čeprav je njihova inteligentnost povprečna ali nadpovprečna. Lahko so celo nadarjeni na nekaterih področjih, kot so glasba, ples, šport itd .

SUT so splošen termin, ki se nanaša na heterogeno skupino motenj, ki se kažejo s pomembnimi težavami pri osvajanju in rabi poslušanja, govora, branja, pisanja, rezoniranja in matematičnih sposobnosti. Te motnje so notranje narave, domnevno posledica disfunkcije v centralnem živčnem sistemu in se lahko pojavljajo preko celega življenjskega obdobja.

Primanjkljaji na posameznih področjih učenja

Termin "primanjkljaji na posameznih področjih učenja" (PPPU) označuje (definira) heterogeno skupino primanjkljajev (motenj), ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali z izrazitimi težavami na kateremkoli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in emocionalno dozorevanje.

Primanjkljaji vplivajo na posameznikovo sposobnost interpretiranja zaznanih informacij in povezovanja (integracije) informacij ter tako ovirajo učenje šolskih veščin (branja, pisanja, računanja).

Primanjkljaji  niso primarno pogojeni z vidnimi, s slušnimi ali z motoričnimi okvarami, z motnjami v duševnem razvoju, s čustvenimi motnjami ali z neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

Primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU) se v teku šolanja izražajo na različne načine in prizadenejo mnoge vidike posameznikovega življenja (šolanje ali delo, življenjski ritem ter odnose v družinskem in širšem socialnem okolju).

Termin primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)  lahko nadomestijo tudi ožji termini, ki se pogosto uporabljajo v literaturi in praksi, kot so MOTNJE BRANJA, PISANJA IN RAČUNANJA, LEGASTENIJA, DISKALKULIJA, DISLEKSIJA, DISORTOGRAFIJA, DISGRAFIJA, DISPRAKSIJA, MOTNJE POZORNOSTI IN HIPERAKTIVNOST (ADHD).

Več o specifičnih učnih težavah lahko izveste na naslednjem naslovu http://www.drustvo-bravo.si/

Pripravila specialna pedagoginja
Karmen Krabonja, prof.def.