Veliki vrh (2088 m)

Greben

Zajmenove peči

Zajmenove peči so JZ greben Velikega vrha (Košuta). Lep pregled nad grebenom se odpira s Košutice (tudi z Ljubeljskega sedla). Od daleč je vidna globoko zasekana škrbina, ki jo na obeh straneh brezgrajno stražita mogočna skalna stolpa, zahodni je visok 1862m in vzhodni 1885m. Sam greben je povsem divji in pozabljen. Žal je najtežji del (III+) kar preveč podrt, začetni del pa preveč kosmat. Za izhodišče je najbolj velikopotezno vzeti Ljubeljsko cesto (Lajb), na greben pa se lahko vzpnemo tudi z Matizovca in ga dosežemo šele v okviru 'hude' škrbine.

Z zaselka Lajb po travniku navzgor v gozdno dolinico S nad Rjavko, kjer stopimo na udoben kolovoz. Sledimo mu (vedno glavnemu) do grebena (nad Rjavko, 1050+ m). Tu zapustimo kolovoz in nadaljujemo levo navzgor po gozdnem rebru (tu in tam nakazana potka/stečina). Nekje na 1200m greben spet preseka kolovoz (vse manj izrazit greben se počasi obrne proti S), mi pa kar nadaljujemo naravnost navzgor po redkem gozdu (poti ni, le stečine). Malo pod glavnim grebenom se gozd umakne in po zmerno strmih travah prilezemo točno na koto 1745.

S kote 1745m nas na grebenu kmalu pričaka ruševje, ki je vedno težje prehodno. Tik pod zahodnim škrbinskim stolpom opazimo potko, ki na greben prisopiha z desne (z Matizovca). Po potki prečimo desno pod stolpom in ga naskočimo z juga naravnost navzgor prek zelo strmih trav in razmajanih skal (trentarska II-III)(najbrž je po grebenu lažje in lepše).

Globok pogled v škrbino ni obetajoč, odsekanega stolpa na vzhodni strani pa sploh ni pametno dolgo gledati, ker je povsem odbijajoče sesut in bi se utegnil še podreti. Vrnemo se malce nazaj po grebenu, kjer nas gredina na severni strani pripelje tik nad škrbino, nekje na polovici višine stolpa. Tu nas čaka klin za spust (slabih 20m, tik nad škrbino je stena previsna).

Najlažje nadaljevanje je verjetno točno s škrbine navzgor, kjer žleb prehaja v previsen kamin, ki se višje zaključi s počjo. Začetni del splezamo na desnem robu kamina (nikar naprej do poči, saj je tik pod njo tako podrto, da prav nič ne drži), tu prečimo po polički v desno čez rob (izjemno podrto, a nekaj zdravih oprimkov in stopov se najde) ter se na drugi strani prekopljemo navzgor. Težave so v okviru trojke, a vseeno izjemno resne, saj je tu podrtija edini zakon (Klinar v vodničku Karavanke, tretja izdaja, omenja celo štirko - morda ima v mislih kak drug prehod).

Na vrhu stolpa nas spet pozdravi ruševje, potem še ena zoprna/podrta prečnica na desni (začetek II+) in 'že' se pred nami dobrovoljno raztegne udoben travnat hrbet, ki vodi vse do vrha. Če smo začeli z Ljubeljske ceste, se najhitreje vrnemo nazaj po markirani poti na severni strani.

(Zimska) varianta prečenja je Vranček. To je strm in visok plaz, ki pada z zahodnega roba Zajmenovih peči. Vedno nam pritegne pogled, ko se peljemo na Ljubelj. Lahko ga uporabimo kot pristop, še bolj zanimiv pa je hiter sestop. S kote 1745m se po/ob grebenu spustimo do škrbine tik pred zadnjim grebenskim vrhom (1611m)(poleti precej kosmato), kjer se desno navzdol odpre izjemno podrt in precej zavit žleb/plaznica. Po njem dosežemo vrh širšega plazu, ki pada naravnost proti cesti. Omenjeni žleb je visok dobrih 150m, v zgornji polovici se cepi in nižje spet združi (izbrati moramo levi krak, od zgoraj). V kopnem je bolj krušljivo podrtijo težko najti; samo za ljubitelje. Po glavnem/širokem plazu nas čaka še slabih 600m solidnega grušča. V snegu je ta sestop seveda povsem druga (lepša) pesem.