Luknja peč (2249 m)

Pristop

Pristop na Luknjo peč je mogoč tako iz Krme kot iz Kota. Iz Kota v Krmo poteka namreč gorniška pot Planica Pokljuka (PP), ki se vrhu Luknje peči sicer umakne, sam pristop s poti pa po zahtevnosti nič ne izstopa. Prav po poti PP potekata tudi omenjena pristopa iz Krme in iz Kota. Pristopa sta dobro opisana v vodniku Manj znane poti slovenskih gora (Habjan) in v vodniku Julijske Alpe, Severni pristopi (Mihelič).

Spodaj sva zapisala še nekaj dodatnih podatkov in nasvetov. Če nameravamo Luknjo peč prečiti, je bolj primerna varianta PP (torej iz Kota v Krmo). Če se hočemo vrniti nazaj v Kot, je lepša opcija preko Rjavine (po pobočju nad Temenom do vrha Rjavine težav ni) in po zavaravoni poti v Pekel (ta varianta ni veliko daljša od opisane, ki poteka prek Dovških vratic).

Iz Kota

Vstopni prag bi bil brez klinov plezanje II. stopnje. Skala je gladka (posledica vode), klini pa niso povsem zanesljivi. Začetek police je označen in ga opazimo b.p. (držimo se nasveta pri Miheliču), če se le vzpenjamo po levi strani melišča (levo od melišča je velika zaplata ruševja, nekje na sredi višine ga preči potka). Grebenski prehod skozi okno je zelo slikovit (če pa želimo skrajšati pot, pa lahko na glavni greben zavijemo že nekaj minut pred tem po gruščnati grapi, ki se odpre na desni strani). Vstop v vršno steno Luknje peči je mogoč samo povsem na grebenu (druga in lažja varianta pa je nadaljevanje po PP in vzpon z druge strani). Do opisane pokline tik desno od grebena pridemo, če prav na vrhu grape vstopimo v steno in plezamo v desno navzgor.

Iz Krme

Pristop na Teme poteka na desni strani melišča. Do vrha melišča in po polici v desno na trave. Prehod je shojen. Na Temenu nas PP markacija usmeri na noro in izpostavljeno polico (tako izgleda in taka je tudi v resnici), vendar se temu delu lahko umaknemo. Polica je sitna le na samem začetku (prestop okoli prvega robu je hudo, hudo zabeljen), potem pa povsem lahka (razširi se na široko meliščnato gredino).

Začetnemu delu police se umaknemo po travah navzgor proti Rjavini in opazujemo prehode desno navzdol do zagruščene gredine. Najprej zagledamo Miheličev žleb (I-II), višje (100+ m nad Temenom) pa Habjanovo rdečkasto grapo (I, zelo krušljivo in razbito). Možnih prehodov je še več, najlažji pa je najbrž tik pred rdečkasto grapo (brez plezanja, brez izpostavljenosti). Zoprno je, ker prehod od zgoraj ni razviden. (Z druge strani ga je lažje zadeti. Ko gredina preči rdečkasto grapo, nadaljujemo po gredini za rob. Tu se desno navzgor odpre lahek svet.)

Gredina se pod Rjavino vije skoraj vodoravno, potka je večinoma lepo sledljiva, včasih pa le moramo malce iskati. Vzpon na vrh Luknje peč je direktno s sedla Luknja nemogoč. Pod vrhom prečimo do roba (prečni greben, ki pada v Krmo). Tu se še pred robom navzgor odpre povsem lahek prehod, višje pa je težava le krušljivost. Težje je najti prehod, če z vrha sestopamo. Vseskozi se držimo malce desno od prečnega grebena, ki nam kaže v smer prehoda na melišče pod vršno zgradbo Luknje peči.