(Visoki) Kanin (2587 m)

Greben

Od Kanina do Hudega Vršiča (vzhodni greben)

Vzhodni greben Kanina je v vseh pogledih prestižna tura za brezpotnike. Greben le malenkostno valovi gor in dol, zato pa je precej oster in izpostavljen (plezalna tura II. stopnje). Njegova dolžina dosega skoraj 2,5 km in vseskozi se pne nad 2400 metri. Pot poteka večinoma prav po grebenu, težavam se umikamo po poličkah v levo (tu je ponavadi več nivojev poličk: včasih je uporabna zgornja, včasih pa naslednja, nižja polička), nekajkrat pa tudi v desno. Le tu in tam se večjim težavam umaknemo globlje proti Kaninskim podom. Na grebenu po vrsti prečimo Kaninski Vršič, Srednji Vršič in Peči. Na poti je tudi več možnih sestopov do markirane poti, ki pelje pod grebenom.

Od Visokega Kanina do škrbine pred Srednjim Vršičem je pot markirana. Težav tu ni. Na tem delu grebena si po vrsti sledijo: odcep za Pot Julija (mejni kamen 14/13). Sledi Kaninska škrbina, 2495 m (14/12), iz katere se na Kaninski led spušča Findeneggov ozebnik. Greben se nato malce vzpne na Kaninski Vršič, 2530 m (14/11), kjer je tudi odcep za Pot čez police. Na škrbini pred Srednjim Vršičem, 2482 m (14/10), se markirana pot odcepi navzdol na Kaninske pode.

Tu se brezpotje začne. Kmalu nas pričaka prva težava. Steni se umaknemo dobrih 10 m navzdol v desno, kjer se navzgor odpre močno zagruščen in lahek žleb (II-). Brez težav se nato vzpnemo na vrh Srednjega Vršiča, 2543 m (14/9).

Navzdol se težavam umaknemo v desno, se vzpnemo na manjši vrh, 2503 m, odkoder se po levi spustimo do naslednje škrbine. Navzgor na še bolj neizrazit vrh, 2468 m, kjer nas pričaka mejni kamen (14/8).

Po polici na levi strani pridemo v škrbino, kjer nam nadaljevanje navzgor otežuje previsen prag. To je nekakšna nasajena velika skala, ki je previsna od spredaj, z leve in z desne in visoka štiri metre. Ozka, zagruščena in izpostavljena polička pelje okoli te skale po levi strani. Midva tam nisva resno poskusila (tako da ne veva, če je polička uporabna), saj naju je pritegnil previs. Čez previs je najlažje povsem naravnost s škrbine (samo tam namreč ni izpostavljeno!). Težavnost vzpona čez previs je večja od trojke. Spodaj imamo dobra oprimka in en nekoliko majav stop. Naslednja dobra oprimka sta potem zelo visoko in na skoraj iztegnjenih rokah se je treba povleči navzgor. Na drugi strani skale je sestop z nje povsem enostaven.

Brez posebnih težav nadaljujemo nekoliko navzdol in potem malo več navzgor na vrh opremljen z možicem. Povzpeli smo se na zahodni vrh Peči, 2453 m. Malo naprej se spustimo na najnižjo točko v grebenu, Škrbina v Pečeh, 2417 m (14/7).

Pot naprej nam zapira navpična stena (40 m). V steni opazimo vrv, in če se spustimo v desno navzdol, se navzgor odpre strm kamin. Težave so tu najbrž tretje stopnje. Spustimo se še malo navzdol, ko se stena konča, prečimo na vrhu melišča na vzhod in kmalu se nam navzgor odpre prehod (nekakšen cikcak žleb, prehodi si sledijo po stopnjah levo in desno)(II+). Na greben prilezemo točno pri možicu. Po lažjem grebenu se vzpnemo na bolj izrazit vzhodni vrh Peči, 2464 m.

Sestop do naslednje škrbine nam zagreni navpičen skok. Tu je zabit klin z zanko za spust po vrvi. Plezanju se lahko izognemo, tako da že nekaj pred skokom poiščemo prehod do spodnje, široke police na levi (severni) strani grebena in po njej do škrbine. (Do škrbine pripelje tudi polička na desni strani, ki pa je zelo ozka, nizka in izpostavljna. Tudi pravih oprimkov tu ni!) Na drugi strani škrbine nas spet pričaka stena. Prehod najdemo takoj na levi strani, kjer se navzgor odpre žleb. Navzgor po žlebu do polovice, kjer pot naprej zapre zagozdena skala, tu prečimo v desno stran žlebu in spet navzgor na vrh)(II). Na vrhu, 2448 m, ki je nekaj manjši od svojih sosed, je mejni kamen (14/6).

Brez težav se po grebenu vzpnemo na Hudi Vršič, 2478 m (14/5). Greben prečimo naprej še do škrbine, kjer bi našo grebensko pot lahko zaključili s sestopom do markirane poti, do polnosti pa ji manjka še vzhodni predvrh Hudega Vršiča. Naravnost s škrbine ne bo šlo. Spustimo se v desno pod steno in prečimo tik pod steno, dokler se navzgor ne odpre primeren prehod na vrh (II-). Sprehodimo se še na povsem vzhodni del vršne kupole. Nadaljevanje naprej do Prestreljeniškega okna ne poznava (težko?). Navzdol in nazaj proti zahodu poiščemo primeren prehod do markirane poti. (Lahko izberemo prehod, kjer smo se vzpeli. Možen pa je tudi prehod, ki ga dosežemo s povsem vzhodnega dela vrha, če sestopamo diagonalno desno navzdol: čez skok nas popelje gruščnat prehod vodoravno v desno.) Veličastno turo smo tako s seznama želja prestavili v nepozabno doživetje.

Markacija

Pot Julija (Via ferrata ''Divisione Julia")

Opis poti najdemo v vodnikih. Dodala bi le nekaj nasvetov.

Pot je pomankljivo označena. S poti 632 nas napis Ghiacciaio del Canin usmeri proti Kaninskemu ledeniku. Ko pridemo do ledenika, zagledamo navzgor dva ozebnika. Pravi je ozebnik na sredini ledenika (tik desno od ozebnika je Kanin). Spodaj, na začetku ledenika, je namreč velika puščica, ki usmerja preveč levo, v ozebnik povsem na levi strani ledenika, ki je tik desno od Srednjega Vršiča.

V vodnikih je opisano, da velika markacija na desni steni (ob izteku ozebnika) od daleč kaže vstop. Markacija (ne tako zelo velika rdeča pika) je res na steni, desno od najožjega dela ledenika. Vendar je trenutno močno obledela. Varovala na sami ferrati pa so povsem brezhibna.

Če imamo v načrtu sestop po tej poti, si je treba zapomniti, kje ferrata izstopi na greben. Odcep ni označen (povsem v bližini je mejni kamen 14/13), vidijo se le jeklenice, ki peljejo navzdol.

Ledenik je pozno jeseni zelo zelo trd. Ker je zgoraj tudi precej strmo, je brez derez, cepina in izkušenj hudo nevaren. Vendar se da ledeniku ogniti. Spodaj plezamo po skalah. Potem je treba nekaj metrov po ledeniku (povsem položno). Tu ciljamo na skale, levo od strmega ledenika (iztek ozebnika), kjer nas čaka plezanje v dobri skali (izdolbeni, majhni kraški žlebiči). Težave so do druge stopnje (majhni, zato pa zanesljivi oprimki). V najožjem delu (tu se levo v steni odcepi Pot čez police - Via delle Cengie) je potem treba v desno prečkati ledenik, ki se tam nekoliko prelomi. Prehod po široki napoki čez ledenik je brez težav. (V primeru, da se ledenika ne da prečkati, nam preostane Pot čez police.)