Bedinji vrh (2196 m)

Pristop

Težko je reči, kateri pristop na Bedinji vrh je najlažji, na eni strani imamo opravka s travami, na drugi s plezanjem. Noben pristop pa ni povsem lahek. Na kratko sta pristopa opisana tudi v vodniku Julijske Alpe, Mihelič. Najbolj naravno je seveda prečenje Bedinjega vrha, ki je le del dolgega grebena Loške stene.

Iz smeri Bavha

Bedinji vrh naskočimo tik levo ob grebenu po strmem travnatem in skrotastem terenu (nekakšna navpična polica/gredina - žleb). Na vrhu žlebu prestopimo desno čez rob in tik ob njem plezamo na predvrh (izpostavljeno, II)(le eno kratko mesto je malce bolj sitno, II+). S predvrha je po krušljivem grebenu na glavni vrh lahko.

Alternativa je, da ko prestopimo rob, nadaljujemo s prečenjem pobočja in se vzpnemo naravnost navzgor tik desno od predvrha. Menda je ta varianta lažja (nisva poskusila). Mihelič kot osnovno varianto omenja zajedo na vrhu travnatega žlebu (levo od roba), ki pa se nama ni dopadla in je nisva resno preskusila.

S Konjske škrbine

S Konjske škrbine nas na grebenu najprej čaka Mali Bedinji vrh, 2175m (lahko se mu tudi umaknemo na balenski strani - obvoz do škrbine med vrhovoma je lahek). Vzpenjamo se po travah tik desno od grebena. Ko greben zavije v desno, prestopimo čez rob (le na enem mestu je prehod lahek) in se na drugi strani grebena po strmih travah vzpnemo navzgor na greben. Do vrha gre potem b.p. Sestop v škrbino poteka po grebenu. Ko se malo nad škrbino greben izkomplicira, plezamo navzdol na desni strani (strme trave, skale - najtežji del prečenja Malega Bedinjega vrha, II).

S škrbine med obema vrhovoma imamo nad sabo strmo travnato pobočje Bedinjega vrha. Spodnjega dela se je najbolje lotiti na levi strani grebena, kjer je manj strmo (v pomoč so nam tudi številne skale med travami). Na primernem mestu prečimo čez greben na desno stran, kjer nas trave v cik-caku (eno mesto je precej strmo in sitno) vodijo navzgor do večje travne izravnave. Tu imamo potem dve varianti. Lahko uporabimo dolgo travno polico v desno (izpostavljeno), ki nas povede čez rob v lažji vršni del. Lahko pa nadaljujemo navzgor po strmih travah (naravnost ali levo) vse do vrha. Trentarska težavnost vzpona je zgornje II. stopnje.