Via della Vita

Načrt

Pri odločanju, v katere gore jo bova mahnila, si večkrat pomagava z literaturo. V roke nama je prišla knjiga Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti, v njej pa sva zasledila izredno dramatičen opis vzpona na Vevnico po ferrati Via della Vita. Opis me je navdušil in mi razburkal domišljijo (takrat sva hodila le po slovenskih markiranih poteh, te pa, sodeč po opisu, Via della Viti ne sežejo niti do kolen), malo pa tudi navdal s strahom (nič čudnega ob opisih, kako moramo v steni plezati po verigi, na lestvi balansirati nad previsom in podobno). Odločila sva se, da ob prvem primernem vremenu preveriva, kakšna je zadeva v resnici.

Ker ni bilo niti za pomisliti, da bi po Via della Viti tudi sestopila (sva bila preveč zastrašena), nisva mogla štartati z Belopeških jezer. Treba je bilo poiskati drugo pot. Po ogledu zemljevidov (Kranjska gora 1:25000 in Triglavski narodni park 1:50000) se nama je zdela še najboljša varianta: iz Tamarja najprej na Srednjo Ponco, nato navzdol do koče Zacchi, po ferrati na Vevnico in naprej do Roba nad Zagačami. Tu bi se nekoliko spustila proti Koritnici po brezpotju ali odšla naprej proti vzhodu po markirani poti, ki pa se tudi (po zemljevidu) kmalu odcepi navzdol. Sledil bi še vzpon na Kotovo sedlo in spust v Tamar. Na kratko: šla bi okoli riti v varžet (po Markovi oceni bi za turo rabila kakih 7 ur). Hodila bi malo po slovenski strani, malo po italijanski. Nisva vedela, ali bova s tem naredila kak obmejni prekršek, pa sva vsaj za boljši občutek s seboj vzela še potna lista.

Potek poti

Vstajanje ob strašno zgodnjih urah nama ne diši preveč, tako je bilo tudi tokrat. V Planici sva bila nekaj čez 11. uro in za to, da bi se z avtom zapeljala v Tamar, sva bila občutno prepozna. Do koče v Tamarju sva se prijetno sprehodila, do vrha Srednje Ponce sva pa grizla v klanec. Do sem je šlo vse b.p., tu pa...

Četrt ure sva tavala po Ponci sem in tja, da sva našla pot, ki je peljala do Zacchija. Temu je krivo neskladje med zemljevidom Kranjska gora 1:25000 in realnim stanjem. Po zemljevidu je odcep za Zacchi na vrhu Srednje Ponce, v resnici pa tega odcepa sploh ni. Najprej gremo po grebenu do škrbine med Srednjo in Visoko Ponco, potem pa se šele odcepi navzdol. Odbrzela sva torej navzdol. Pri koči ni bilo smerokaza, poti so bile označene samo s številkami, česar pa najin zemljevid ni podpiral. Zato sva študirala zemljevid. Marko je samozavestno oznanil, da morava po širši poti, ki je peljala od koče v približno pravi smeri (kasneje sva ugotovila, da ta pot/cesta do koče na zemljevidu (1:25000!) sploh ni vrisana!?). In sva šla. Hodila sva in hodila, pot se je začela spuščati, počasi je zavijala čisto drugam, kot bi smela. Marko je rekel, da ima ceste dovolj, in na prvem (nemarkiranem) odcepu zavil v gozd. Poslušno sem odcapljala za njim - kamor je šel bik, naj gre pa še štrik. Spet sva hodila malo sem, malo tja (shojenih, a nemarkiranih poti je bilo cel kup). Ko sem ravno obupavala in se že sprijaznila, da se bo podvig neslavno končal in se bova morala vrniti v Tamar po isti poti, je Marko od daleč tulil, da je našel markacije.

Po markacijah sva šla navzgor in kmalu na skali dešifrirala (sprano do sivine), da je tu odcep za bivak Nogara. Nadaljevala sva v najini smeri in prišla iz gozda ter se znašla pod meliščem pod steno Koritniškega Malega Mangarta, Vevnice in Ponc. Sedaj je bilo treba le še poiskati potko, ki bi naju preko melišča pripeljala do vstopa v steno. Pri iskanju sva srečala tri skupine italijanskih planincev, vsi po vrsti so bili zvesti italijanski tradiciji - nihče ni znal angleško. Ob besedi Via della Vita pa so le skomignili z rameni in se prijazno nasmehnili. Dala sva si duška in dodobra 'pošimfala' italijanske markaciste ter slabe in pomanjkljive označbe. Bil je že skrajni čas, ko sva po uri iskalne agonije naletela na tablo, kjer je z veliko pisalo Via della Vita. Po shojeni potki in s pomočjo redkih markacij sva se preko melišča prebila do stene. Zdaj bo šlo pa končno zares!

Že pri samem vstopu v steno je bilo treba pokazati nekaj spretnosti in moči. Elegantno sem preplezala vstopni prag, za mano je šel še Marko, pa se mu je odlomil že prvi oprimek (manjša skala) in mu padel točno na koleno. Stvar je potem kar stekla, nato pa je sledila sitna prečka v desno - ozka polička, posuta z drobnim kamenjem, pod poličko pa 100 metrov zraka (vse skupaj me je malo spominjalo na hojo po frnikolah). Pa bi vse skupaj še šlo, če bi človek lahko kaj konkretnega prijel v roke. Na voljo pa so bile samo tipične italijanske jeklenice, ohlapne kot le kaj in niti za pomisliti ni bilo, da bi se nanje preveč obešal.

Počasi, previdno, korak za korakom sva lezla proti vrhu stene. V knjigi je kar prav pisalo - pot je res zelo zračna in absolutno ne smeš imeti nobene vrtoglavice. Srce pa mi je celo pot še vedno najbolj razbijalo ob misli, kaj naju čaka na koncu: lestev, ki je pritrjena le zgoraj in zahteva od gornika akrobatske sposobnosti. Izkazalo se je, da gre za čisto navadno krajšo lestev, ki je pritrjena tako zgoraj kot spodaj, pa tudi nad previsom ne binglja. Malo sem bila razočarana (pot se mi je zdela precej lažja, kot sem si jo po opisu predstavljala), hkrati pa mi je tudi odleglo, da je tehnično najtežji del poti za nama. Po lažjem terenu sva se povzpela na vrh Vevnice.

Spustila sva se malo nazaj in nato prečila do Roba nad Zagačami. Odločiti sva se morala, ali se bova proti Koritnici spustila po brezpotju ali odšla naprej po markirani poti (ki pelje proti Mangartu) in na prvem odcepu zavila proti Koritnici. Prav veliko izkušenj z brezpotji takrat še nisva imela, tudi opis v knjigi je naredil svoje. (To brezpotje je opisano kot kar zahteven zalogaj. Naslednje leto sva bila spet tu in si ogledala ta zahteven zalogaj: Označena pot.) Časa ni bilo več na pretek, markirani odcep proti Koritnici pa je na zemljevidu izgledal čisto blizu. Marko je priganjal in na 'ziher' sva jo mahnila naprej po markirani poti. Vseskozi sva se ozirala za odcepom. Kjerkoli se nama je zdelo, da je kaj shojeno, sva šla pogledat za markacijo. Odcepa pa ni in ni bilo. Kaj sva hotela, šla sva naprej. Svet se je postavil precej pokonci. Po zelo zahtevni poti (jeklenice, klini, krušljivo in en precej težek prag) sva se kar naenkrat znašla na vrhu Koritniškega Malega Mangarta. Na najinem zemljevidu (1:25000) markirana pot preko Koritniškega Malega Mangarta sploh ni bila narisana!

Pot sva nadaljevala in še naprej oprezala za odcepom. Nič nama ni bilo jasno in po glavi so nama hodili samo še vprašaji. Mangart je bil vse bliže, noč pa še bolj. Odločila sva se, da bova preko Mangarta odšla do koče na Mangartskem sedlu in tam prespala. Skoraj sva že prilezla do Hude škrbine, ko se je pot do Koritnice čudežno odcepila. Ura je bila deset do sedmih, torej še dobra ura do noči. Na hitro sva si premislila in odločila za Tamar, vedela pa sva, da morava biti do mraka na Kotovem sedlu, od tam naprej bi znala tudi v temi.

V diru sva se spustila proti Koritnici in v ubijalskem tempu oddivjala na Kotovo sedlo. Marko me je ves čas priganjal, oba sva dihala že na škrge. Točno ob osmih, ko se je ravno pričelo mračiti, sva prisopihala na sedlo. Ustavila sva se le toliko, da sva poklicala domov in sporočila, da je vse v redu.

V teku (še danes mi ni jasno, kako nama je to v naraščajoči temi uspelo) sva sestopala po obupno slabem melišču/trdišču, ki pa je pozimi prekrasen teren za smučanje (slabše markirane poti za sestop si v Julijcih po najini oceni ni moč izbrati). Malo pred Tamarjem se je dokončno stemnilo in v gozdu pred kočo je bilo temno kot v rogu. Pot sva bolj tipala, kot pa videla. Do koče sva s Kotovega sedla prišla v tričetrt ure (čas nama je šel na roko in je tekel lepo počasi). Od koče do avta pa zopet tek in sanjarjenje, kako bi bilo lepo, če bi imela avto parkiran v Tamarju.

Via della Vita (27.8.2000)

• Planica
• Tamar
• Srednja Ponca
• Zacchi
• Via della Vita
• Vevnica
• Koritniški Mali Mangart
• Huda škrbina
• Kotovo sedlo
• Tamar
• Planica