Stol, Vrtača in Begunjščica

Načrt

Turo sva imel v načrtu že celo leto. Z Ljubelja najprej na Vrtačo, pa nato na Stol in nazadnje še na Begunjščico. Trikrat sva poskusila in trikrat naju je na Vrtači ustavilo vreme. Na Vrtačo sva še prilezla, potem pa se je vreme kot po pravilu skisalo. Pa sva stvari malo zasukala in naredila protivremenski plan.

Izhodišče sva izbrala na Ljubelju (nama je najbližji). Vzpon na Zelenico in nato najprej na Stol, potem na Vrtačo in na koncu še Begunjščica. Poti od Šije do Stola nisva poznala, malu pa naju je skrbelo kako bo z nemarkirano potjo s Sedla Belščica proti Vrtači. Skupna višinska razlika vzpona je okoli 2300-2400 m. Hoje, po uradnih podatkih, naj bi bilo za 12-13 ur.

Potek ture

Ravno prav strm/položen vzpon za ogrevanje do Pogorišča (beri koča na Zelenici je še vedno v nesurovem (ravno prav ožgana) stanju). Čez pobočje Vrtače do ravnice V Kožnah (vmes se spustimo po strmi grapi opremljeni z železjem). Po melišču navzgor in na Stol. Vreme je bilo še vedno sončno (vremenski načrt torej uspeva).

Spust po melišču je bil še kar, tu sva na odcepu zavila proti Avstriji (Sedlo Belščica) in malo pred sedlom sva se ob Skledi in ruševju prebila na neoznačeno pot, ki prečka in se nato vzpenja po melišču pod Vrtačo. Na stranskem grebenu sva dosegla markirano pot in nadaljevala vse do cepina, katerega je velikan premočno zapičil na vrhu Vrtače. Ker nisem Arthur, bom pozimi torej shajal kar s svojim cepinom.

Sledil je prijeten tek do Zelenice.

Čakala je še Begunjščica, midva pa ne. In že sva grizla pot pod nogami. Do Smokuškega plazu b.p., potem sem imel lepo idejo o bližnjici. Zakaj bi hodila naokoli do grebena in potem po grebenu na vrh, če pa greva lahko kar naravnost po melišču na vrh. Celo pot je bila shojena. Najbrž je nekdo zgrešil, sva ugotavljala že čez nekaj minut, ampak melišče je bilo še kar pohlevno. Prav lepo se je hodilo navzgor (in le malo navzdol). (''Tule ne gre, a je pri tebi kaj boljše?'') Melišče je kazalo pravi obraz, vse se je premikalo navzdol. Pa sva preveč trmasta, če je treba obračat nazaj. Torej sva se matrala navzgor. Hitro navzgor, da melišče ne utegne tako hitro navzdol. Nekaj časa še gre, pa so naju taki odseki hudo zdelali. Potem sem ciljal do prvih skal v stranskem grebenu. Tik pod skalami (malo tudi po njih) je šlo malo bolje. Pogled navzdol je bila pa Marijana v objemu melišča. Ko gledaš tak prizor od daleč, se prav nič ne utrudiš. (''Za mano pridi, po skalah gre lažje.'' ''Saj bi, pa ne morem...'') Sčasoma sem splezal do vrha Smokuškega plazu in zadel naravnost na (''Konec je!''). Na vrh Begunjščice seveda.

Najkrajši sestop z Begunjščice do Ljubelja je prek Šentanskega plazu (nemarkirana pot). Melišče je povprečno, spodaj pa slabo.

Stol, Vrtača in Begunjščica (17.9.2000)

• Ljubelj
• Zelenica
• Stol
• Vrtača
• Zelenica
• Begunjščica (Veliki vrh)
• Ljubelj