Od Škrlatice do Triglava

Načrt

Načrt je bil zelo velikopotezen in sicer: iz Vrat na Škrlatico, nato prečenje do Triglava in sestop v Vrata. Vmes pa naj bi skočila še na nekaj vrhov, ki ležijo ob poti: Dolkova Špica, Križ, Stenar in Bovški Gamsovec. Vse skupaj naj bi zmogla v dobrih 9 urah (2:30+ na Škrlatico, 1:30 prek Dolkove špice na Križ, 0:30+ na Stenar in nazaj na Stenarska vratca, 1:00- prek Bovškega Gamsovca do Luknje, 2:00- čez Plemenice na Triglav in 1:30+ čez Prag v Vrata). Pot je vseskozi markirana in sva jo po delih že prehodila, tako da sva vedela, kaj naju čaka.

Potek ture

Z Aljaževega doma sva štartala okoli desetih dopoldne, torej sva imela po časovnem planu dve uri rezerve do teme. Pa so šle zadeve malo po svoje...

V pobočje sva se zagnala, kot bi naju preganjali gamsi. Sonce je hudo žgalo (pobočje je obrnjeno na vzhod), vročina pa na vrhuncu (sredina avgusta). Mimo bivaka IV sva letela in čisto pozabila tankati. Res je, da bi se prileglo malo tekočine, pa je tako lepo letelo navzgor, da bi bilo kar škoda zavirati. In tako sva v enem naletu v dobrih dveh urah prišla do križa na vrhu Škrlatice. Spila sva nekaj tekočine, se dobro razgledala naokoli (Triglav je bil takooo daleč) in spila še malo tekočine, ki jo je kar občutno zmanjkovalo. S sabo sva je imela 4 litre (za oba skupaj), računala pa sva, da se bova z vodo lahko založila pri izviru v Luknji (do tja je še dolga pot), izviru pod Glavo v Zaplanji in na Kredarici.

Še zmerom sva bila polna moči in sva v teku nadaljevala proti Dolkovi špici. Na ravnici Zadnji Dolek (beri kamnita puščava) je bila pa vročina neznosna, tempo je bil iz minute v minuto počasnejši, melišče vse bolj zoprno, noge so postajale težke, sonce je neusmiljeno žgalo, telo pa vedno bolj suho (vse tekočine si nisva upala popiti že takoj, morda bo pa kakšen izvir suh). Z muko sva se privlekla na Dolkovo špico.

Malo sva si opomogla in navzdol je šlo spet dinamično, potem pa pod Kriško steno spet bolj počasi navzgor in naprej do Križa. Tu sva malo lovila markacije, ko sva iskala pot do Stenarskih vratic, in ulovila pogled na večjo skupino pred nama (beri markacije).

Bila sva vedno bolj dehidrirana, sonce je bilo pri polni moči, in sva se pod Stenarjem soglasno odločila, da ga spustiva. Počasi sva se majala na Bovški Gamsovec, pri Dovških vratih sva zaradi nezbranosti izgubila pot, pa potem za nagrado od blizu opazovala kozoroga. Na vrhu Bovškega Gamsovca se nama je Triglav zdel že precej bližji, v glavi pa sva imela neizrečene misli, kaj bova storila, če v Luknji ne dobiva vode. (''Bo treba odnehati?'') Sestop do Luknje je bil nato karseda prijeten, navzdol je šlo danes nasploh lepo in hitro.

Prisluškujeva, nič. Iščeva levo, pa desno: nič. Končno najdeva mokro skalo, kjer naj bi tekel studenec. Nič, kaže da se je ravno posušil. Torej, vode nisva dobila. Zato pa sva imela toliko bolj resno debato, ali naj turo sploh še nadaljujeva. Do Luknje sva porabila slabih pet ur in pol (časovni okvir je bil uresničen, res pa sva spustila Stenar), do teme je bilo torej še daleč (+). Glavni problem je bila precejšnja dehidracija (-) in hudo pomanjkanje pijače (imela sva le še pol litra)(-). Računala sva na snežišče pod Glavo v Zaplanji (+). Tak je bil torej popis stanja.

Marko je bil za to, da bi spila, kar sva še imela, in sestopila v Vrata (''Saj bo še kakšen malo manj vroč dan.''). Do Aljaževega doma bi imela samo pol ure... Ker sem bila prepričljiva, da bi poskusila naprej, sva torej poskusila naprej. Slabe pol ure počitka v Luknji je tudi naredilo svoje.

Tempo sva nastavilo zelo umirjeno in zanesljivo sva se povzpela čez Plemenice do Sfinge, kjer sva z užitkom spila pol litra isotonične pijače. Napredek fizioloških znanosti še kako prav pride... Jaz pa sem se iz trenutka v trenutek počutila slabše (in to šele po tem, ko sem pila vsemogočno pijačo). V tem času sva se povzpela slabih sto metrov do snežnice pod Glavo v Zaplanji. Marko se je noro tankal z vodo, meni je bilo precej slabo, voda je bila mrzla in prav siliti (tudi Marko je precej pomagal) sem se morala z njo. Odločena sem bila, da imam podviga dovolj. Marko ni mogel verjeti (''Triglav je pred nosom, in sestop čez Plemenice ne bi bil toliko krajši. Do vrha naj bi bilo še dobre pol ure.''). O tem, da bi šla vsak po svoje, ni hotel slišati...

Pri izviru sva ostala vsaj štiridest minut, se dobro odžejala, moje počutje je bilo malo boljše, malo pa naju je že preganjala misel, da se ima v teh krajih navado zvečer stemniti... Vzpenjala sva se proti Triglavski škrbini (počutje se mi je precej popravilo) in v solidnem tempu sva prisopihala do Aljaževega stolpa. V Aljaževem stolpu pa: ''Svinjarija, kako morajo tako smetiti. Kaj je stolp res tako podoben smetnjaku, da se jih toliko zmoti...''. Žig je bil spet odlomljen, skratka vse je bilo tako domače in na svojem mestu.

Gneče zaradi pozne ure ni bilo več in upala sva, da pri sestopu ne bova imela težav (že ves dan sva pri spustih lahkotno 'letela'), pa sta dehidracija in močno sonce naredila svoje. Počasi do Kredarice in v zelooo počasnem teku naprej čez Prag, vmes sva iskala zvezo z mobilcem in jo dobila nekje med Kredarico in Begunjskim studencem. (Na žalost imava Mobitel, Simobil pa v hribih lovi kot za stavo, pa se ne ponaša s ptiči.) Do izvira Bistrice sva prišla tik pred temo, nadaljevanje do Aljaževega doma pa v temi ni bilo več problematično.

Za ves podvig sva potrebovala točno 11 ur, kar je dve uri več kot sva načrtovala. Časovni načrt se nama je podrl zaradi več faktorjev. Za tako vroč, soparen dan in tako dolgo turo sva imela s seboj premalo pijače, posledica je bila dehidracija, precejšnja izčrpanost na koncu ture in slabo počutje še naslednji dan. Napako sva storila, ker sva prvič pila šele na vrhu Škrlatice. Tudi začela sva prehitro.

Od Škrlatice do Triglava (12.8.2000)

• Aljažev dom v Vratih
• Škrlatica
• Dolkova špica
• Križ
• Bovški Gamsovec
• Luknja
• Plemenice
• Triglav
• Kredarica
• Aljažev dom v Vratih (čez Prag)