Stopinje v snegu

Novozapadli sneg. Udira se krepko čez kolena. Noge dvigujem kolikor morem visoko in jih poskušam postaviti čim više. Tudi roki zakopljem v sneg in se potegnem naprej. Močno sopiham, pot mi v potokih lije s čela. Nov korak, in še eden in še eden. Pogled mi stalno uhaja proti vrhu. Je še daleč?

Marko, ki hodi za menoj, prične godrnjati, da samo meljem na mestu, premakneva se pa nikamor. Očitno je že spet toliko pri močeh, da gre lahko ponovno naprej. Stopim vstran in Marko se zažene v breg. Lagodno hodim po njegovih stopinjah in nabiram moči za novo gaženje.

Zgodba se ponavlja vse do vrha...

Kako lahkotno je hoditi po uhojeni poti. Vse gre lažje in hitreje. Vedno znova sem hvaležna tistim, ki so opravili to garaško delo. (Večkrat je to kar Marko: ''Priden!'')

Na vrhu nas doseže sreča, deviški razgled, bela opojnost... in mrk: človek v trenutku pozabi, koliko napora in moči je vložil v vzpon in veselo se zapodi in steče navzdol po svojih stopinjah, za seboj pa pušča razdejanje. Pri tem niti pomisli ne, da bi shojena potka mogoče še komu prišla prav. Mar bi bilo res tako težko sestopiti ob poti?

Prošnja

Sestop ob poti je v visokem snegu lahko zelo težaven. To razumeva in veva. A vendar ni treba teči po stopinjah, na tak način se gaz močno uniči. Večkrat je potem navzgor bolje gaziti ob uničeni gazi. Po stopinjah je treba sestopati natančno. Nogo v stopinjo, pa drugo v stopinjo (malo le pretiravam ;),... Tako gaz prihranimo tudi drugim, ki se še vzpenjajo za nami. Še posebej imejmo to v mislih, če smo imeli pot shojeno, in smo v gazi le gostje.

Prav nič vesel ni pogled od spodaj na sestopajočega, ki v teku uničuje stopinje nad tabo. In tako lahkotno bi bilo vzpenjanje po njih. Še večja nadloga so psi (pravi, ne sintetični), ki stopinje v svežem snegu zrijejo do neuporabnosti.

Če sestop ob gazi ne predstavlja povečanega napora in obstaja večja verjetnost, da bodo stopinje komu prišle prav, potem: Prosim, ven iz stopinj!