Kot mulca so me vlačili po planinah in njih kočah, kasneje sem začel zahajati višje v gore in sčasoma se je teh obiskov nabralo za pester šopek. Vrhovi so se zbirali in sem vse te različne cvete sklenil tudi zapisati. Na naših ("še ta starih") spletnih straneh Gore-ljudje sem našel seznam dvatisočakov, naredil preglednico in začel vpisovati. Pa je tu zmanjkal kak meter, tam jih je bilo nekaj preveč, vrhovi so manjkali, kakšen je bil za ravnotežje na spisku kar po dvakrat, imena se niso ujemala, nekaj vrhov pa tudi na planinskih specialkah nikakor nisem našel. Bolj sem kopal po spisku, večje so bile luknje. In ker po tujih rečeh ni lepo kopati, sem si skopal svojo luknjo. In nezgrešljivo padel notri. Tako je preteklo nekaj let, kar se bolj intenzivno ukvarjam z evidentiranjem slovenskih dvatisočakov.

In so me pred časom opozorili, da "žigosanka" celo že obstaja. Spisek slovenskih dvatisočakov v obliki seznama, zapakiran v majhni knjižici s prostorčki za žige in vpise je izdal David Ipavec. Leta 2002 že četrto izdajo. Zaradi radovednosti, kaj dela "konkurenca", in še bolj zaradi morebitnih dopolnitev širšega spiska dvatisočakov, sem knjigo kupil (naroči se jo lahko kar pri avtorju) in se zabubil med liste.

V uvodu me avtor seznani, da je v Sloveniji 452 poimenovanih dvatisočakov. Ob statistiki me je hudo zgrabilo pol metra višje od srca. Na mojem širšem spisku dvatisočakov je trenutno zbranih malce čez 400 vrhov. Res jih imam še precej zabeleženih za uvrstitev v evidenco (nekateri pozabljeni in manj znani vrhovi so v širšem spisku našteti v komentarjih ob glavnih vrhovih, večina le teh je včasih premogla tudi ime), ampak številka 452 me je dodobra iztirila, dokler nisem s hitrim listanjem zaznal, da so v knjižici pod dvatisočaki zapisane še vse planinske gostilne (nisem hotel natipkati koče), bivaki, škrbine, sedla ter celo podi, jame in brezna,... No tudi prav, pa naj bo njemu na ljubo tudi planika dvatisočak. V dodatku avtor navaja še 85 neimenovanih kot, ki jih je večino poimenoval opisno, dve je pa celo zgledno krščansko krstil po nekem svetniku, ki se verjetno le po naključju imenuje enako kot avtor (Davidov Kanjavec in Davidov vrh, več o krstu nižje - vse avtorjeve navedbe imen gora in njihovih višin bom dosledno navajal v kurzivi).

Zakopljem se v spisek in glej ga šmenta, tu spet manjkajo metri, tam jih je preveč, vrhovi izginjajo, nekateri so pojavljajo večkrat, imena se ne ujemajo. A ne bomo malenkostni, raje si podrobneje poglejmo nekaj zanimivih vrhov. Adam, 2019m, in Eva, 2012m. Adam in Eva sta dva manjša vršiča ob Prevalskem Stogu, imeni v knjigi Imenoslovje Julijskih Alp omenja že Henrik Tuma. Če se malce ozremo po hribih, ugotovimo, da so naše gorate babe večinoma višje, poraščene, čokate in zaobljene kope, dedci pa nižji, prisekani in goli (tako kot v gorah, tako med ljudmi, kajne ;). Nad Jezerskim prevalom se vzpenjata dva vršiča, 2019m in 2012m. Višji vrh je kosmat, čokat in še presekan je prav po sredi. Ni dvoma, da je ženskega spola. Torej je Eva visoka 2019m, Adam pa 2012m. Tuma sicer o podrobnostih molči, iz njegovega potopisa pa lahko sklepamo, da je gornja ugotovitev kar pravšnja.

Kokrska Kočna, 2475m. Kočna; Jezerska in Kokrska. Jezerjani imajo povsem svojo delitev Kočne, ki jo na njihovi strani točno na pol prereže izrazita Povnova dolina (domačinom je kazala poldne, od tod ime). Levo od Povnove je Jezerska Kočna, 2540m, desno pa naj bi bila izrazita Kokrska Kočna, 2484m (vrh dolgega SZ grebena, lepo in kar zahtevno gorniško doživetje), ki na drugi strani strmo pada v dolino Kokre. Razdelitvi z žigom pritrjuje tudi stara vpisna knjiga na koti 2484m, ki se danes "uradno" imenuje Na Križu. Kokrsko Kočno so dvignili, markirali, označili z novim žigom in postavili na z Jezerskega manj izrazito koto 2520m, južno tik ob Jezerski Kočni. Kota s spiska, 2475m, je le mesto, kjer se stikata SZ in krajši J greben Kočne. Zanimivo, da si je višina 2475m za Kokrsko Kočno utrla tudi svoje mesto na novih izdajah zemljevidov.

Kriška stena, 2403m. Kriška stena sicer ni vrh, ampak na njenem robu je res kota, ki je visoka 2403m oziroma 2404m. Po informacijah domačinov se vrh imenuje Gubno. Zanimivo, da je Tuma zapisal ime Gubno na koto 2410m (današnji Križ) in ime Vrh križa na koto 2404m. Križ je danes tako splošno znan, da si ga "nekdo" ne upa kar tako premestiti na vrh Kriške stene. Torej bom raje zapisal, da se je Tuma zmotil in ju je zamenjal (le zakaj bi krivil Tumo, če pa lahko njegove vodnike!). Avtor naše knjižice se je tega vozla seveda moral globoko zavedati in ga je prav po gordijsko presekal: v dodatku tako še enkrat našteje koto 2403m in jo za vse naše zanamce nesporno poimenuje Davidov vrh.

Zvoniki, 2430m (v dodatku avtor navaja še "neobstoječi" Vrh ob Zvonikih, 2410). Zvoniki so od povsod lepo definiran in izstopajoč vrh, ki pod mogočnim Prisankom molče odzvanja njegovi veličini. Zvonika sta pravzaprav dva in sta običajnemu planincu povsem nedostopna tako v naravi kot v pisani besedi (pri obeh vrhovih moramo plezati po krušljivi dvojki, knjižni vodniki pa vrha večinoma ne poznajo prav dobro in omenjajo kar po tri špičke!). Višji in bolj sesut je vzhodni, zahodni je le malce nižji. Različni zemljevidi navajajo višine kot so 2438m, 2410m in 2430m, ko pa iz škrbine med Zvoniki in Prisankom, ki naj bi bila po najbolj natančnem zemljevidu le nekaj metrov nižja (2422m), pogledamo na turn, se nam vrat skoraj prelomi. Od vseh virov ima glede višine zagotovo najbolj prav Mihelič (Julijske Alpe, planinski vodnik), 2472m.

Listanje seznama izda tudi nekaj manj znanih imen: Kucer, 2161m (pod Pelci, polno ime se glasi Kucer v Klonicah), Lešarjeva peč, 2038m (pod Razorjem, bolj znano kot ime za steno), Rdeči kup, 2190m (pri Planjavi, zanimiv in imenu primerno krušljiv stolp nad markirano potjo čez Sukalnik), Skutniki, 2284m (pri Velikem Pelcu, najvišja in zelo izrazita kota markantnega stranskega grebena je visoka 2360m), Zelena glava, 2267m (na Kaninskem smučišču, staro slovensko ime so Glave nad Grabnom).

Nekaj vrhov se v knjižici zaradi pomembnosti povsem "upravičeno" ponovi celo po dvakrat: Vrtaško Sleme - Sleme, Glava v Zaplanji - Zaplanja, Zgornja Dolkova špica - Dolkova špica,... Tako imenitna gora, kot je bavški Pihavec, je pa zaradi svoje oblike (gotovo najtanjša gora Julijskih Alp) "opravičljivo" izpadla skozi avtorjevo sito.

Poglobim se še v dodatek (novo imenovani vrhovi). Listam in listam ter uvidim, da so kar po vrsti naštete neimenovane kote, ki so vpisane na planinskih zemljevidih. Še dobro, da avtor ni preveč brskal po Temeljnih topografskih načrtih (TTN), ker bi se iz knjižice razvila debela bukva. Večina teh naštetih kot je povsem neuglednih (pač topografske kote), ampak nekaj jih pa le označuje izstopajoče vrhove in teh pa res ni za zgrešiti. Le kako bi avtor lahko ločil, katera kota je vrh, katera škrbina in katera le topografska točka. Za to je potrebno v gore (in to stran od markacij), ne le s prstom po zemljevidu.

Pod lupo postavim drugega avtorjevega krščenca: Davidov Kanjavec, 2569m. Še niste slišali za ime, vrh gotovo poznate, in če bo avtor v svojem navdušenju uspel prepričati komisijo vlade Republike Slovenije za standardizacijo zemljepisnih imen (REZI), kamor je predložil vsa svoja nova imena za "še neimenovane" vrhove, bomo Davidov Kanjavec tudi uradno obiskovali. Kanjavec ima dve glavi. Na natančnih TTN sta označeni višini 2569.3m za vzhodni, markiran vrh (na zemljevidih tudi 2568m) in 2569.0m za zahodni vrh. Davidov Kanjavec (Kanjavčev zahodni vrh) je pa morda le malce prehuda začimba na tako majhnem krožniku. Ostanimo še malo pri Kanjavcu. Avtor omenja Južni vrh pri Mišeljskem koncu, 2416m. Ta vrh je v resnici S od Mišeljskega konca in je dejansko mogočna JV rama Kanjavca z velikim gotskih oknom, ki se ga tako imenitno vidi iz smeri Doliča. Imena žal nisem še nikjer zasledil, na njegovo teme, če koga premami, pa vodi izjemno krušljiva dvojka. V bližini je tudi izrazit Vrh pri Kanjavcu, 2365m. Novega imena nočem, rajši vam dam starega: Tuma ga imenuje Glava za žlebom. Res, da je bil Tuma oštevan s strani jezikoslovcev, ampak naš David se zanj sploh ne zmeni.

V dodatku so tudi nekateri vrhovi, ki so našteti že med imenovanimi. Te kote na zemljevidih žal niso opremljene z imeni in jih je avtor le zaradi neznanja pomotoma na novo poimenoval (Mala Rjavina - Vrh pri Rjavini, Pungrat - Vrh pri Tegoški gori, Užnik - Vrh pri Macesju,...). Pa skočimo spet nazaj k Tumi, kajti včasih je le pametno pogledati k učeni glavi, da si ne razbijemo svojih betic ob krušljivih, a še vedno pretrdih skalah. Po nepotrebnem je avtor tako na novo imenoval: Zahodni vrh ob Bedinjem vrhu - Mali Bedinji vrh, Vrh pri Konjskih policah - Grdi vršič, Prvi vrh nad Kotovim sedlom - Špica v Planji ali Špica v Ponci, Prvi, drugi in tretji vrh pri Velikem Pihavcu - Oplačnica, Vrh ob Velikem Jelenku - Oltar, Vrh pri Zvonikih - Turn (pa to ni "Hanzov" Turn v severni steni Prisanka, ampak njegov dvojček na južnih pobočjih Prisojnika),... Manjkajo pa izraziti vrhovi, katerih imen in kot na planinskih zemljevidih avtor žal ni mogel zaslediti: Turn pod Črnim voglom, Nad steno, Visoka špica, Oltarček, Koles, Roglji,... in še številna imena, ki na zemljevidih premorejo le višine: Strugove špice, Zelene čuklje, Vrh Male krnice, Glave nad Grabnom,... Ampak za te se moramo potruditi visoko navzgor.

Gremo v gore!