Sva se že pred tednom hecala, da za velikonočne bova glede na slabo vremensko napoved smučala s Prestreljenika, s Prestreljenika in s Prestreljenika. In sva res. Vreme je bilo na koncu v soboto in nedeljo precej lepše od napovedi, tudi ponedeljek se je pričel z jasnino, a žal ni dolgo trajalo.

Smučala sva malo tu, malo tam, vsakič pa najprej s Prestreljenika: Prestreljenik počasi pobira, prav z vrha se še da odsmučati, na normalki je polica v spodnjem delu že skoraj kopna, v srednji varianti je ključni prehod vedno ožji. Ovčji Vršič je prav lušten za smučanje, na Grdem Vršiču je bil trapast gnoj, s Prestreljeniškega okna je smučarsko zalito na obe strani - na severni strani bo tako še nekaj časa in to vse do sedla pod Vršiči, ki je v ponedeljek postregel z zanimivo smuko pod stenami, kjer se je po babjem pšenu prav luštno vijugalo.

Danes je bil med vzponom prav zanimiv pogovor, ko sem na Prestreljeniku poskušal prehiteti vzpenjajočega. Nekaj podobnega se je zgodilo že par minut prej, ko ga je prehitevala Marijana. Ko sem zagazil v cel sneg in bil vzporedno z njim, je celo (povsem po 'avstrijsko') pospešil tempo:
"A ne boš malo počakal?"
"Saj imaš dovolj prostora."
"Počakaj toliko, da te lahko prehitim."
"Kako naj vem, kaj nameravaš."
"Misli malo!"