V soboto je bil najin plan Oltar z vzhoda, a je bil že vstop iz krnice pod Grlom nesmučarski. Zato sva odsmučala v Jugovo in šla pogledat, kakšni sta Vrhovnikovi smeri nad grapo. Manjci razmere zgoraj niso dišale (Jugova ima res dobre razmere, kar kompakten sneg. Ostalo pa je bilo bolj žalostno, skorja nad nepredelanim snegom.), tako da sem kmalu ostal sam in nadaljeval po rampi desno (na licu mesta je to najbolj očitna linija, ki pa začuda ni Vrhovnikova, kar sem izvedel dan kasneje), preko žlebu (požlejeno) in po zračni vršni flanki (moker nepredelan sneg) na koto 2451 m v grebenu Dovški križ - Grlo. Strmina v smeri pod 50° sploh ni padla, višina smeri je slabih 150 m. No, povsem čisto pri vrhu je "samo" 45°, potem pa se belina takoj prelomi, tako da pogled zdrsne navzdol. Smer je resnično pošteno zračna.

Zgoraj sem čakal dobro uro, a ni nič kazalo, da ima sonce namen posvetiti v žleb. Več nisem upal čakati, ker bi mokra vršna flanka postala prenevarna, da bi mi pri smučarski obremenitvi popustila opora. Po tekočem vršnem slalomu se mi je ustavilo, dolgo časa sem cincal, kje se lotiti prečenja žlebu, da se čimbolj izmaknem požlejenemu delu. Poslužil sem se cepina, počasi oddrsal do primene višine, se končno odločil in potegnil v prečko med skalami. Ko se enkrat odločiš in dvom o izbiri izgine, je mnogo lažje. Na drugi strani žlebu me je na robu pričakala izkopana polička, zatem še poševni spust po daljši prečnici in že sem bil skoraj v civilizaciji. Nekaj strmih zavojev, nekaj robov, nekaj drsenja in sem bil nazaj v Jugovi. Ne vem, če sem bil po smučanju že kdaj tako psihično zmatran. Na vrhu Jugove so me že precej dolgo čakali: Manjca, Rok in Jure. Smuka po grapi je bila zatem super, pod grapo pa bombastična. Jure, hvala za fotke!

V nedeljo sva se namenila na Oltar z zahoda in zato nekoliko bolj pozno začela. Prepozno! Par stopinj višja temperatura in sneg je preko noči ostal zagnojen, snežne police so se podirale ena za drugo in s truščem odplazile navzdol. V smeri Kačjega jezika sva se dvakrat umikala snežnemu tuširanju z izstrelki, tako na škrbini o vrhu Oltarja nisva prav nič več razmišljala in sva jo na hitro ucvrla navzdol. Razmere za smuko presenetljivo dobre, pravzaprav so bile samo v smeri dobre razmere (vršna plast mokrega, kompaktnega snega), pod smerjo je bila v senci trapasta skorja, na osončenih pobočjih pa je med smučanjem plazilo kot za stavo. In to hitri plazovi gnilca, še nisva doživela. Sneg spodaj hitro pobira, levi krak do krnice je bil glede na dan prej komaj še užiten...