Neizživeta smučarka

Kaj pa je tebe treba biló,
poletje ljubo, poletje lepó,
meni mladi gornici,
neizživeti smučarki?

Deževja so kleli, močili me,
vročina nad mano smejála se;
planinci se mene sram’váli so,
dolinci za mano kazáli so.

Sneg, ki je sam bil ljubi moj,
sneg, ki je velik nasprotnik tvoj,
šel je po svétu, Bog ve kam;
mojega smučanja ga je sram!

Kaj pa je tebe treba biló;
poletje ljubo, poletje lepó!
Al’ te je treba biló al’ ne,
zares togotno sovrážim te.

Meni nebo najlepše se zdi,
kadar se v bele ozrem oči,
kadar sneg tiho pokrije me,
kar sem prestala, pozabljeno je.

Sneg, ki nas smúčarke vse živi,
naj mi da srečne, smuške dni!
Res te je treba biló, se ve,
vedno bom srčno ljubila te.

O zima! mrzla, bela vsa domača...