Grosselendkogel, 3317 m

Zanimiva in povsem nepričakovana tura. Ciljala sva preko škrbine Preiml, ter nato z vrha Hochalmspitze v zahodne žlebove, zadela pa prostran ledenik in odprte vesine. A je šlo za las: zjutraj sem imel vsaj dvakrat povsem poln kufer dostopa, Manjca pa enkrat. A na srečo nikoli sočasno, tako da je eden vedno potišal naprej. Ko sva bila enkrat na sneg, pa ni bilo več kaj obračati.

Poročilo, Turni klub Gora:

V nedeljo zjutraj s kolesom do pod Osnabruckerhutte (cesta ni ravno v top-stanju in še luže poskrbijo za mokroto) ter potem še celo večnost do snega na dobrih 2100 m (od izhodišča dve uri, če odštejeva pavzo za robantenje). Namesto na Preimlscharte sva odvila desno na smučarsko čudovita/prostrana zahodna pobočja ledenika Grosselendkees in se povzpela do škrbine med Jochspitze (3179 m) in Grosselendkogel (3317 m, severni predvrh Hochalmspitze).

V planu sva imela zahodne žlebove Hochalmspitze, a pogled na vršno in strmo SZ vesino predvrha je s smučarskega stališča daleč prekašal pogled v žlebove. Zapodila sva se na vesine in se povzpela direktno na vrh Grosselendkogla. Navkljub čakanju do enih ni odjenjalo (veter), a je bilo nato za smuko res neverjetno grifig: SZ vesine, I-, 50-45°, 200 m, izpostavljeno.

Z ledenika sva za dodatek skočila ša na strmo vesino Jochspitze, a zaradi kopnega vršnega pečevja nisva uspela smučati čisto z grebena. Smuka po ledeniku je bila zgoraj bomba, nižje pa je malo tudi cukalo, a je šlo še vedno super. Za konec naju je čakala še poldruga ura tlake.

Kolnbreinspitze

Poročilo, Turni klub Gora:

V soboto sva sicer nameravla na Ankogel, a je bilo vreme zjutraj preslabo, tako da sva v avtu predremala dobri dve uri, več se nama pa res ni dalo. Nad žlebom sva še nekaj časa bluzila v megli in iskala smer proti vrhu, takrat pa se je končno le zjasnilo, tako da sva bila v soboto celo prva na vrhu (ta zgodnji so se vsi izgubljali v megli). Sneg lušten za smuko, prismuča se pa tudi še vedno skoraj do avta.