Poročilo, Turni klub Gora:

V petek zvečer do izhodišča (jezero Fedaia), avto sva pustila na vrhu ceste (2100 m), kjer se tudi začne strnjena snežna odeja. Zjutraj sva v ’sportsko-laganem’ tempu brez obiranja v treh urah preko severne stene, ki je bila še krasno zalita, pristopila na vrh. Strmega dela je za 300 m, naklon 45-50°, nad njim je do vrha še dobrih 100 m položne strehe. Desni del stene je sončnim žarkom izpostavljen že takoj zjutraj, levi del pa precej kasneje, kar omogoča krasno kombiniranje z dvema spustoma.

V soboto je pošteno pomrznilo, tako da sva na vrhu počakala dobro uro in ob devetih po ravno za silo odjenjanem snegu odsmučala navzdol vse do konca strmine (desno od vpadnice). Zatem sva se še enkrat zapodila (beri zvlekla) do križa na vrhu ter odsmučala po izraziti rampi na levi strani (po najini oceni je to najlepša smučarska linija). Vesina, kjer se združijo vršne variante, pa je za smuko sploh naravnost idealna: prostrana in strma. Po stiku z normalko je v krnici strašila ogromna plazovina, ki se ji je dalo izmakniti na levi ali desni strani. Po smučišču pa je šlo začuda bolj slabo, saj je sneg nemarno cukal.

V nedeljo sva vajo ponovila (ob komfortu, da imaš od avta do snega 2 m, se nama drugam ni ljubilo prestaviti), štartala uro kasneje in zgoraj spet čakala eno uro. Tokrat je namreč zelo ušivo pomrznilo: nad prhkim snegom je bila skorja, ki se je pri smučanju predirala - kar je na strmini precej nevarno. Ko se je skorja za silo zmehčala, sem povsem na desni strani stene v slabih razmerah odsmučal navzdol, Manjca je v takem raje izbrala normalko. Še enkrat navzgor proti vrhu, po žlebu povsem na levi strani, kjer pa je snežna podlaga dobro pomrznila. Nazaj po žlebu sva odsmučala točno opoldne, ko je ravno odjenjalo. Nižje ob plazovini in po smučišču je šlo začuda lepše kot v soboto.

Punta Penia je glede na videno zelo obiskan vrh. Nekje polovica je pešakov (ki večinoma izbirajo/kombinirajo severno steno in ferato na vzhodni strani), tudi kar nekaj smučarjev se povzpne na vrh preko stene, večina smučarjev pa pristopi in odsmuča po ne preveč zahtevni normalki (P+). Le bolj malo jih smuča po steni, v dveh dneh jih je bilo po najinem štetju 7 in izgledalo je v stilu "bo že kako" - s takim načinom se čelade "seveda" ne potrebuje. Dobro, da se je vse srečno izteklo: sledenje smučini na pamet brez predhodnega ogleda, abručanje preko rampe v trdem snegu, zdrs na bok ob splazitvi ogromne količine gnilca, izgube ravnotežja z dotikom rite... Enemu pa je na koncu uspelo tudi odleteti, na srečo pod pečinami/na vrhu vesine: po strmini je skupaj z južnim snegom ekspresno izgubljal višino in se ustavil šele kakšnih 250 m nižje, ko je bil teren že daljši odsek povsem položen. Nekajkrat je delovalo, da se bo ustavil, a ga je sneg vedno porinil naprej. Padec sva spremljala skoraj z neposredne bližine, tako da sva hitro prismučala do srečka, ki je ostal popolnoma nepoškodovan.