Pihavec je smučarski vrh. Čudovito smučarski vrh. Dolgo časa sva čakala, da sva letos le ujela res dobro zalita JV pobočja nad Luknjo. Poskušala sva že kar nekajkrat, a sva bila vedno izbirčna (z vrha sva običajno odsmučala na Kriške pode ali skočila na Gamsovec) ter čakala na sezono, ko se ne bo treba basati in iskati prehodov ter štukati po zadnjih krpah snega.

Letos sva imela zalito in še odlične razmere, tudi vreme je sodelovalo, tako da sva s Pihavca lahko odsmučala po dveh smereh. Direktna smer v Konto pod Gamsovcem je malo bolj strma (in ima kar nekaj možnih variant, midva sva izbrala tako, ki nama je dala največ strme smuke), klasika na Luknjo pa ponuja skoraj neomejeno smuko po prostranih vesinah in sva jo pri trenutni zalitosti lahko brez težav peljala na pamet - obakrat sva na vrh pristopila po direktni varianti.

Poročilo, Turni klub Gora:

Vreme ni bilo tako slabo kot napovedano. Večinoma oblačno, občasno je snežinkalo, mestoma vetrovno, malo megle in celo malo sonca.

Snežne razmere na vršni glavi Pihavca so bile odlične. Sneg ponoči ni ’zares’ pomrznil, odjenjano pa tudi ni bil nič. Kakorkoli, bilo je grifig, smučka se je malenkost ugreznila, smučarija prvovrstna. Tu in tam je bil tudi napihan nov sneg (pšeno), ki pa je bil bolj v napoto.

Z vrha sva najprej smučala direktno v Konto pod Gamsovcem (Z, 50°/45-°, 330 m). Drugič pa po klasiki na Luknjo (Z-, 45+°/40+°, 500 m, izpostavljeno). Nadaljevanje do in pod Luknjo je bilo odjenjano, smuka slabša/povprečna. Prismučala sva (skoraj) do spomenika.