Na Pecolu sva bila izjemno razočarana, ko sva uzrla Zabuš, ki bi moral biti "idealno" zalit. Vsaj tako je bil "od daleč" reklamiran na TKG - avtor se žal ni držal Čopovega nasveta, da "skalo" spoznaš šele, ko jo potipaš. Vesine nad in ob "bottleneck"-u točno v vpadnici Zabuša so naju že dolgo mikale, pa nikoli ni bilo lepo zalito. Tokrat je bilo celo vse razbito in še talni plaz posredi "vratu".

Po daljšem kolebanju Zabuš da ali ne sva se odločila za krasno zalit Špik nad Plazom, kjer pa sva bila že večkrat. Na "zadnjem" razcepu sva tako še enkrat pogledala Zabuš in njegovo JV stran, kjer sva naštudirala užitne smučarske prehode in sva si še zadnjič premislila. Na koncu sva prav z vrha ujela kar lepo smučarsko linijo, T-, 40°, 250 m.

Pod strmino sva zatem po širokem in nedotaknjenem pobočju v vpadnici veznega grebena med Zabušem in Curtissons vse do gozdne meje smučala po idealnem veselcu. Bilo je tako noro dobro, da sva zadevo brez oklevanja ponovila. Tokrat sva se vzpela na Curtissons,oziroma lučaj pod njim, saj je bil vrh kopen. Čeprav je medtem s Klavnih nožev peljalo vsaj 50 smučarjev, so bila "najina" pobočja še vedno nedotaknjena in sva jih še enkrat povozila. Res čudno, da so se prav vsi drenjali v vpadnici Klavnih nožev, kjer je bilo vse zvoženo, pa tudi teren (plitva grapa) je bistveno slabši za smuko. Pritožujeva se pa ne ;-)