Čez noč se je sicer po napovedih zjasnilo, a žal prepozno, tako da je pomrznila le skorjica, pa še to več ali manj samo na ledeniku. Po dveh urah vzpona sva bila točno ob sončnem vzhodu na Griessscharte (2810 m, pravzaprav škrbino bolj južno), odsmučala (100 vm) po strmem žlebu na Rotkees in po njem do prestopa na Schlegeiskees (2950 m). Tam naju je pričakala izpostavljena prečnica, ki je bila tako gnojna, da je ob obremenitvi vršna plast splazila. V vodničku je zapisano "problemlos", tako da je gotovo možen prestop 100 m nižje in med odločanjem, kje bova prečila na Schlegeiskees, so se začeli s severovzhodnih sten prožiti številni plazovi gnilca, nekateri so bili ogromni, tudi preko prečnice in nekaj jih je zletelo po severni steni Hochfeilerja...

Po najinih sledeh se je vzpenjalo še 7 optimistov in prav nič nama ni dišalo, da bi na delu videla "psihologijo množice". Raje sva obrnila, odsmučala po ledeniku in opazovala povzročeni "čredni nagon"...

Severno steno Hochfeilerja sva "zacahnala", ko sva letos videla fotko, ki je bila posneta z druge strani ledenika. Strmina naj bi bila okoli 50°, vesina je široka in smučarsko zelo vabljiva, a letos sva bila za dva dni prepozna. Prav tako sta v neposredni okolici smučarsko zelo vabljiva oba vrhova Weissspitze, morda je smučarski tudi Hochfernerspitze, vsi s SZ orientacijo. A za Weissspitze je potrebno priti vsaj mesec dni prej.