Poročilo, Turni klub Gora:

Sonet nesreče

O zima! mrzla, bela vsa domača,
k'pršiča nam polno da z'oblaka;
de b'srenca žeja me iz tvojga vlaka
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v gnoj preobrača
sneg, ki srce si srenast'ga obeta;
mi ne bila bi vera v vreme vzeta,
ne bil oblakov deževnih b'igrača!

Najlažji puhec in smuško štimo
za doto, ki je nima pomladanka,
bi bil dobil z brezmejno zimo;

mi mehko smučala bi moja Manjca,
pred skalo sneg, pred puščavsko klimo
bi zimski svet varoval svet Marka.

Kaj mi je tega treba bilo,... moram končati, to bom naslednjič, saj bo France že dovolj jezen, da je pričujoče obvestilo premalo sporočilno.

Danes sva bila na Nevejskem sedlu, kjer naju je pozdravila vztrajna jutranja plohica. Sneg na smučišču pomrznjen in zvezen od podna. Kmalu sva zavila levo v direktni prehod na Pode pod Lopo, kjer sneg ni več pomrznjen, je pa kompakten in se pod smučo ne vdira. V prehodu je en kratek kopen skok in ena krajša (a zato toliko bolj tečna) plantaža ruševja.

Na vrhu podov sneg še vedno kar kompakten, ko pa prideva pod steno Grdega Vršiča in se svet postrmi, pa vse hujši gnoj. Hudi Vršič ni več zalit, na Grdi Vršič pa ne prideva, ker se je začelo pri peš pristopu vdirati čez kolena v gnoj, prečnica pa je zelo izpostavljena. Tako sva po sili razmer odvila in zaključila na Konjskih policah.

Pri smučanju je z grebena izjemno plazilo, na prečki proti smučišču pa je sneg močno štopal. Prehod preko robu na smučišče sva na pamet vdela nekje na 2000 m in tam je bil sneg še najbolj smučarski - tanka in lepo smučljiva plast kvazi gnilca. Smučišče so nama pa ravno zratrakirali, tako da je šlo tudi na mehko.

Bridka žalost me prešine..., aja to bom tudi drugič, saj vremenkoti za to obetajo obilo prilik.