Po sili razmer, ker je Manjci zaštrajkala noga, ki jo je zdelal pancar, smo opustili višje cilje in kmalu zatem ugledali čudovito ledno svečo. No, bolj svečko, ker niti cele 4 m ni bila visoka. Ta kratek štrik je bil z nami, pa ena matica in dve gurtni, tudi drevo je raslo ravno nad svečo, tako da smo bili takoj za hec. Boštjan je bil po preplezani svečki nekam sumljivo zasopel in roke so ga bolele. Sam sem po neuspehu, ko sem dolge minute otresal močno "navite" roke, spoznal kako take svečke ne smeš plezati; zatem pa še, kako se jo je treba lotiti, da bolj ali manj brez težav prideš na vrh. Manjca zaradi noge ni mogla niti poskusiti in da bi imela še ona nekaj od tega, smo "tej vertikalni ledni smeri" dali ime Manjčina svečka! ;)

Malo heca mora biti, in kdor pozna izvor imena Vikijeve sveče, ve, da smo ukradli idejo. Za konec sva z Boštajanom skočila še malo višje in še pred Škrbino Prednje Špranje zavila desno na sonce; do kamor je pač šlo. Snega je bilo potem za smuko povsem dovolj, škrtalo ni, razmere mešane, celo pršič smo ujeli nad Viško planino, ampak cesta je bila pa spet majka!