Tokrat sem spoznal še v vseh pogledih najlepši in najlažji pristop do najvišjega ozebnika Julijcev (čeprav ima Žleb Hude police v nasprotju z uradnimi 800 m v resnici 'samo' dobrih 700 m višine, je še vedno daleč pred vsemi), ki poteka desno od markirane poti in vodi skozi slikovito grapo s slapovi. Zaključek spusta pod ozebnikom pa je daleč najbolj smučarsko, če pod steno nadaljuješ daleč v levo, dokler se za prečenjem macesnovega gozdička ne odpre prehod v Špranjo. Prehodov je sicer več, vsaj dva sta smučarsko užitna (eden kot zgoraj opisan, drugi pa z iskanjem prehodov začne med macesni), mi smo v večerni svetlobi vse skupaj malo zakomplicirali, pa smo vseeno staknili smučarski prehod...

Skrit in le izjemoma obiskan dodatek je bil žleb med 'nepristopnima' stolpoma Mazzeni in Lazzara, Canalone de lis Sieris. Vanj smo se zapodili takoj po presmučanemu Žlebu Hude police - žleba sta nekako vzporedna. Zaključek žlebu je na škrbini stolpa Lazzara (približno 2165 m, strmina ni nič posebnega, smučarska ocena je nekje slaba III, 400 m). Pršič je bil od sonca še nedotaknjen in smučarija je bila v splošnem izredna. Odsekoma se je tudi 'plavalo'.