Z Boštjanom sva šla na peš sprehod po Begunjščici, kjer sva že spodaj sklenila, da bo najin vodnik izključno nos in lepi prehodi. Tako sva spodaj najprej obrnila v Jančevi, potem višje na plazu našla sledi, ki so naju povedle po zelo luštni Ostržkovi smeri (še kak meter snega, pa bo prav lepo smučarska) na Begunjsko Vrtačo. Za sledmi sva sestopila po Lenuhovi in se na drugi strani Šentanca zapičila v obetaven snežen jezik. Sledila sva prehodom na greben, po njem tipala levo in desno, na koncu pa na vrh stene prišla več ali manj točno po sredi. Sestop po Y me je prepričal, da bo potrebno grapo naslednji dan tudi posmučati...

...tako sva z Manjco v nedeljski megli tipala za vstopom Rožičeve, ki sem jo prepoznal šele sredi prvega skoka. Zadnji skokec je višje potem sicer strašil, da ima samo požled, a je bilo mesa dovolj in nad njim sva se do vrha prepustila ležerni hoji po stopinjah. V megli sva pri smučanju z vrha srečno vbodla v desni krak Y, začuda pa razmere niso bile prav nič uživaške; še en dokaz več, da pešakom ne gre prav nič zaupati glede smučarskih razmer! ;)