V zimskih razmerah sva dvakrat po Hanzovi že pristopila na vrh Prisanka. Enkrat na samem koncu zime, drugič na začetku. Tokrat je bilo v planu, da se gre čez steno sredi zime, da se namesto smotanega začetka Hanzove poti poišče "skriti žleb" in da se gre skozi Hudičev žleb. Do vrha Hudičevega žlebu je bila stvar, razen orientacije spodaj, potem precej enostavna, višje je pa pozimi očitno konec "civilizacije" in nas je pričakala druga pesem...

"Skriti žleb", ki vodi iz zatrepa s slapovi v vpadnici Hudičevega žleba, sem v literaturi večkrat zasledil. Dejansko stvar niti slučajno ni skrita, ampak je prvi in širok prehod iz zatrepa s slapovi kar pravi. Tam šele je potrebno še čez en prag, ki privede do stika s Hanzovo potjo. Možnosti sta dve, takoj na vesini navzgor čez kratka ledna skoka ali pa na koncu vesine med rušjem poiščemo žleb, ki bi se mu pa lahko reklo skriti! Iz zatrepa s slapovi sicer obstaja višje še en prehod do Hanzove, vednar potrebuje precej več snega.

...ki se je brez vrvi gotovo ne bi lotili. Namreč začetek strme in izpostavljene gredine, ki iz žlebu vodi na Hudičev steber, je bil v popolnem nasprotju z razmerami nižje; v globino prhka gredina, za nameček je veter napihal še precej smotan rob. Višje nas je v ne ravno dobrem stanju pričakala še psihično dooolga prečnica od Hudičevega stebra do srede stene, kjer težke antene na hrbtu motijo ravnotežje in v primeru podrte stopinje grozijo z izgubo ravnotežja. Od police naravnost proti vrhu je bilo potem prav lahkotno, če nas ne bi tik pod vrhom zavrnil zelo strm in prhek žleb, tako da smo se umaknili levo na žal prav tako prhek greben. Skratka za pestrost je bilo poskrbljeno, ampak po 8 urah je bilo na vrhu vse desetkratno preplačano. Za nameček smo v čudovitih pomladnih razmerah z vrha na dušek uživaško odsmučali po Prisojnikovem južnem pobočju... TKG