V mrzli megli smo trpeli (in zaradi gozdarjev in njihove presnete nove razrite ceste tudi za uro podaljšali vzpon) do "spokojne gorske koče", kjer se je nad nami odprlo brezgrajno modro nebo. Idila ni trajala dolgo, nas je pa zato v zameno vse do vrha ob spremljavi vetra in megle pošteno zeblo... ;)