Najvišjega med Poliškimi špiki sva spoznala še pred križem (takrat je vrh premogel 'le' Deffarjev zvon), dokler naju ni pred leti pozimi na vrhu povsem nepričakovano 'pozdravil' križ (glede na najine arhivske fotke so ga postavili konec leta 2006). Ves nekakšen bleščeče zmečkan, popoln tujek takratne nedotaknjene beline na vrhu Montaža. Takšnega nemarneža res ne srečaš kar tako in še nekaj let po tem sva se spraševala, kaj se je zgodilo Deffarjevemu zvonu, ki ga iz snega ni bilo videti. Po tistem sva bila še parkrat na vrhu, vedno pozimi, tokrat pa je neprilika nanesla, da sva Špik nad Policami obiskala poleti. Deffarjev zvon še stoji. Komajda. Namesto da bi popravili ali zamenjali ogrodje zvona, so namestili 'kovinsko grdobo od križa' in zvon z vrvjo privezali na križ, da se revež ne podre. Zakaj neki ljudje tako radi smetimo po vrhovih, posebno po tako mogočnem, kot je Kugyjev Montaž. Dve vpisni knjigi, ena leži med kamenjem, pa vrvi, najlonske 'zastavice' in celo kljukica za obešanje perila. Kjer se osel valja, res dlako pušča!

V opozorilo vsem 'gorečnežem' je vsemogočni spet pokazal, kaj si misli o takem čaščenju. Meni se seveda po tem znamenju ni bilo potrebno več nazaj držati. Takoj v akcijo in navkljub temu, da je desna roka še precej švoh, križa ni več!