Nad Milštetskim jezerom je prav prijazen in zaobljen greben, ki se pne na višini 2000 m. A bolj ko sva študirala turo, slabše je kazalo s spusti, saj potke prav globoko v dolino ne vodijo in se hitro končajo na cestah. Najboljša opcija s spustom se je kazala v '3/4 taktu', če štejemo od vzhoda. In tako sva pač del grebena v korist dobrega spusta prečrtala...in za.ebala!

Za vzpon na greben je možnosti ogromno, saj je cest malo morje. A glej ga vraga, najina 'zanimiva' smer pristopa, ki je premogla na zemljevidu super obetajočo prečko, se je izpridila nekje v nemogoče zaraščeni in zamočvirjeni goščavi - potka namreč v naravi ni več markirana in je brezupno zapuščena. Niti peš se ni dalo prebijati, tako da sva po daljšem trpljenju raje odlomastila navzdol po hosti...

...tu nama je prav prišla trma in zgoraj na grebenu se je (po sicer dveh-treh urah zamude) uživalo kar samo od sebe. Nekaj časa sva še razmišljala, da bi vseeno potegnila cel greben, ampak časa za vse ni bilo več. Ali cel greben ali cel spust. Na koncu sva tako 'dobro' izbrala, da sva izgubila vse...

...namreč po zanikrni potki (ali 'kravja' ali pa je sploh ni) v zgornjem delu in sredinskem štukanju sva se v spodnjem delu navzdol prebijala po soteski, ki jo je pred mesecem dobesedno razbil zemljski plaz. Saj opozorilo je viselo (zaprta pot), ampak "a sva se zato borila" in se žal nisva pustila odgnati...

Greben je pa več kot lušten in praktično v celoti vozen. Več ali manj sva se vseskozi držala samega grebena, potk je namreč več, tudi markirana se enkrat razcepi.

Filmček je posnet v HD (Panasonic TZ5), pozimi sva enega kratkega že objavila in je bil zadovoljiv, tokrat sva bila s kakovostjo posnetkov precej razočarana - zatikanje in mežikanje, (ne)ostrenje, slabo delovanje stabilizatorja...

Oglej si Manjčin filmček.