Ne samo smučarski, tudi kolesarski 'eldorado'. Oglej si filmček!

Baje je potrebno v zapisu dodati še nekaj družabnega, kakšna vaja iz šolskih klopi, ko smo pisali priljubljene doživljajske spise, bo ravno pravšnja. Lahko poskusim. Prvi vzpon se je postavil tako na ostro, da če ne bi bil betoniran, na kolesu ne bi šlo. Ko je betona zmanjkalo, je bilo višje na srečo samo še 'zajebano', tako da je prav lepo šlo. O spustu nimam kaj pisati, je šlo preveč tekoče, razen zgoraj, kjer smo morali potko malo spucati. V pravcati Dolinici smo zaradi nevrisane ceste iskali začetek glavnega vzpona, in ko smo ga le staknili, je bilo po uvodni prečki ležernosti nemudoma konec. Ta vzpon je namreč povsem na meji, 'najhuje' pa je, da je razen dveh-treh mest v celoti vozen in v takega se pač ne spodobi gurati - po domače zapisano je klanec brutalen. V gozdu so nam za dvig morale ravnoprav prišli kolesarji, ki so se tam spuščali. Posebno druga polovica skupine, ki je preko ovir sestopala peš, nam je ego nabila do neba. V takem seveda tekoče stisneš celoten odsek in pozabiš, da ti črpalka vseskozi razbija na sami meji. Ko smo prišli na odprto, se je pa klanec začuda šele zares začel, mulatjera do vrha je namreč počistila celotno zalogo energije. Spust z vrha je bil tudi videti 'zajeban', pa potem ni bilo tako zelo hudo, tudi krajši vzpon pred zaključkom je bil lahak, za zaključni spust je pa v fotkiču zmanjkalo baterije, tako da tega dela spisa ne morem napisati... ;-)

Tršica pravi, da bi bilo spis potrebno ponoviti. Hja, kako pa naj za vraga turo opišem boljše, ne da bi zapisal, kje smo sploh bili? ;-)))
"Zakaj kolesarske skrivalnice?", naju sprašujete.
Nekaterim je šlo močno v nos, da so se objavljali opisi brezpotij. Celi vodnički so posvečeni takim potem in 'skritim' krajem. Skrivači bi bisere požrešno ohranili zase, ostalim pa ne bi privoščili nič - oziroma bi jih spustili samo po markiranih poteh. Žal je res tako, da ljudje z biseri včasih ne vemo, kaj bi počeli, pa jih zamažemo. Na srečo po brezpotjih več ali manj hodijo 'ta pravi' gorniki, ki imajo spoštljiv odnos do narave. Se pa žal najdejo tudi taki, ki tja nikakor ne sodijo. Namesto skrivalnic bi bilo veliko bolje, da se ljudem 'privzgoji' spoštljiv odnos do narave. Žal je pa pri nas tako, da niti vsa planinska društva, ki bi morala izobraževati, ne premorejo primernega odnosa do gorske narave. O markiranem svetu in gorskih gostilnah niti ne mislim pisati. Recimo, pod vrhom Dovškega križa sem že 'občudoval padalce' iz celega avtobusa, ki so imeli voden izlet pod okriljem PD. Množični organizirani izleti na brezpotja pač ne sodijo...
Brezpotja sva opisala vsa, kar sva jih prehodila. Slabe vesti pri tem nisva imela, ker so za nama večinoma lahko prišli le usposobljeni gorniki. Pri kolesarskih turah je pa stvar malce bolj kompleksna. Del kolesarjev prihaja iz gorniških vrst, s temi je načeloma OK. Tistim, ki pa so v gore s kolesi prišli brez poprejšnjih stikov z gorsko naravo, pa manjka vzgoja, ki sem je sam bil deležen od malega. Večina teh sicer ni vprašljiva, ker ljudje le znamo razmišljati, ampak kolesarskih 'kekcev' je žal še vedno odločno preveč. In taki neodgovorneži delajo neznansko škodo vsem kolesarjem. Zato pri naju 'doma' opisov gorskokolesarskih tur ni več. Vsaj na pladnju niso več prinešene. Za vse tiste, ki poznate gore in imate spoštljiv odnos do njih - za vse tiste se pa trudiva z namigi. Teh je pa vedno več kot dovolj, da lahko potegnete turo točno za najinimi sledmi. Le potruditi se je treba malo. Preverjeno že ničkolikokrat! ;)
"Zakaj kolesarske skrivalnice?", naju sprašujete. Zato!