Sem bil že večkrat na tapeti, zakaj neki zakrivam ta luštne kolesarske ture. Razlogov je več, glavni je vsekakor, da vsaka potka prenese samo določeno frekvenco obiska. Tako pohodnikov kot kolesarjev. Pa zakrivanje sploh ni tako dosledno, kot nekateri jamrate. Ta 'pravi' ste se dosedaj s pomočjo številnih namigov uspešno prekobacali preko vseh 'ovir'. Prečke okoli Hojce vam pa z Lukom vseeno ne želiva. Še več, prečke vam sploh ne privoščiva! Tisti ta vztrajni, ki se s tem ne boste sprijaznili, boste Prečko vseeno slejkoprej našli... ;)

En kratek obisk za pripravo terena. Toliko, da se prevoha, kaj je na hribu zanimivega. Vzpon je bil začuda kar vozen, nošnje in porivanja bi bilo še manj, če bi bila podlaga ustrezno suha. Potk je nasploh veliko in gredo v vseh smereh na Hojco. Dol smo se zapodili po najbolj obetavni varianti, Marijana je že takoj odstopila zaradi tehničnih težav in je šla dol dobesedno tekaško. Z Lukom sva po začetnem spustu več ali manj vodoravno prečila za markacijami, ki sva jih nekje očitno izgubila, Prečka se je pa kar odpirala pred nama. Nazaj se nama sploh ni ljubilo, tako da sva se oklenila Prečke, da vidiva, kje se vse skupaj konča. Ampak začuda ta Prečka nima ne konca ne kraja. Ko so se pod nama menjavale doline, nama je po dobri uri kočno le užgalo, da bova naredila celotni krog in res sva priključila na Marijanin brzinski spust.

Posebno sem bil opozorjen, da moram navesti, da so bile vse fotke posnete z Lukovim fotoaparatom. Slike so resnici na ljubo res luštne, najbolj tiste, kjer je samega sebe poslikal! ;)