Nekako so naju le zvabili na prvega tritisočaka, kjer je bilo sicer zelo zanimivo, a je bilo plačilo na koncu le preveliko. Naslednja dneva idealnih razmer v gorah sta šla namreč v maloro zaradi Marijaninih žuljev, prav tam se je tudi pričela višinska bolezen...

Do vrha Hochalmspitze (3360 m) je od ceste pri Gmünder Hütte celih 2200 vm, tako da je v takem najbolje takoj pritisniti na plin, da si pač čimprej gor. Kot nalašč je bil Matija razpoložen, tako da smo še v mraku pridno grizli monotono cesto. Ampak takle visok kucelj je očitno bolj psihološko trd oreh, tako da Marijana in Boštjan v borbi z žulji tempa nista uspela držati. Matija se nazaj ni oziral, tako da sva po cesti letela naprej na plano, kjer sva višje začuda zgrešila Villacher Hütte in na 'Grintovcu' strateško zabremzala ('ja samo pričam, onako kako čujem' ;) in počakala zamudnika, da ja ne bi zadaj prehitro obupala.

Boštjanu se je višinska že razvila v trebušne bolečine, po drugi strani je Marijana taktično hitro povlekla naprej mimo 'Triglava', in ko smo se bližali psihološki meji tritisoč, jo je višinska bolezen na lepem treščila točno v pljuča. Par metrov tlake in globoko hlastanje za zrakom, kot da zračnega pritiska sploh ne bi bilo več. Vmes je vseskozi strateško oprezala nazaj za Boštjanom in vneto preračunavala, koliko fore še ima, da jo bo suvereno 'obranila' do vrha, kar ji je ob vsem sopihanju in hlastanju tudi 'uspelo', kjer se je na vrhu Matija že režal kot pečen maček. Ok, dosti 'zajebavanja' nemočnih... ;)

Z vrha, točneje petnajst metrov izpod vrha, smo 'odmaglili' po fenomenalno zalitih širokih vršnih pobočjih. Takšnih pri nas pač ni...