Tumova na Jerebico je baje edina smer, kjer se je Tuma pustil vodniku, da ga je 'potegnil' čez skok. To in dejstvo, da je bilo v kopni sezoni vedno nekaj jamranja nad mokrimi skalami in vlažnim kaminom, nama je dalo slutiti, da bi znalo biti pozimi mnogo lepše in tudi lažje...

Vodniček Zimski vzponi je pri Tumovi smeri več ali manj skoraj v celoti v zmoti: opis dostopa je zavajajoč, težava spodnjega skoka podcenjena, izstop je glede na opis na drugi (= levi) strani vrha Jerebice. Turo smo začeli od Predelskega jezera in po grapi (prvih 100 m smo graben s skoki obšli na levi, zamudno), ki vodi točno v Tumovo smer, pociljali naravnost navzgor. S skokom v spodnjem delu, ki ni imel ravno najboljšega snega/ledu, smo imeli kar nekaj opraviti, višje je šlo zatem zelo strmo in brez posebnih težav do deset metrov pod grebenom. Nad razcepom v sredini smeri sta možni celo dve varianti, ki smo ju malo pokombinirali in vmes zaradi tega povsem 'nehote' preplezali še en manjši skokec, ki bi se mu lahko ognili.

Pod mogočno valovito opastjo sem begal levo in desno, ter na koncu zaključil, da bo najlažje šlo na desni, medtem je Boštjan uredil štant na nahrbtnikih, Marijana je pa v brezdelju začela 'zmrzovati'. Z lopatko sem se zavzeto lotil kopanja rova, pa mi ni uspelo zvrtati skozi opast, čeprav je bila luknja dolga že tri metre. Zatem sem stopil na sam raz, lovil ravnotežje in ob zoprnem vetru, ki mi je ves sneg znosil v oči, začel podirati opast. Da skrajšam, krepki dve uri sta trajali, da smo preplezali čez opast in se pogreli na večernem soncu. Ravno prav, da smo lahko ob poslavljajočem dnevu v prijetni svetlobi odsmučali v dolino. Zgoraj nas je še malo 'morilo', če bo s smučmi 'na pamet' sploh šlo, a so se na zračnih vesinah prekinjenih s pečinami prehodi lepo odpirali en za drugim. Spodaj smo za sanjski zaključek ujeli še 'tekaško' progo, ki nas je ob vse bolj 'krvaveči' Jerebici dostavila točno do avta.