Pred šesto smo pod Borutovim vodstovm že expresno noreli po cesti, ob osmih 'plezali' navzgor po J steni in se zatem zataknili na že močno odjenjanem ključnem prehodu (JV orientacija), pravzaprav na vrhu velike rampe, kjer je kraljevala neprijazna opast.

Z vrha KMM je dosedaj edini smučal Mauro Rumez, vendar poteka smeri nismo poznali. Sam je navedel smer kot via Slovena, 45-50°, kar bi lahko pomenilo tudi v okviru markirane poti, ki se osrednjemu delu J stene umakne. Pogled (recimo s Kotovega sedla in nad Koritnico) nakazujeta na dve možni varianti spusta, ki se združita nekje na slabi polovici smeri, pod črno steno Hriberja. Nad rampo smo odstopili od ambicioznega smučanja po obeh variantah in izbrali desno nadaljevanje, ki je obrnjeno proti JZ.

Vršni del smučanja je bil lušten, potem pa čisto nobenemu od nas ni pasalo po zelo ozki grapi (pomrznjeno, dno na U) skozi ključni del (od spodaj desno od Hriberja), ob grapi se namreč ni dalo več peljati, ker je sneg izpred tedna pobralo. Tako smo se odločili za smer pristopa, kjer se je izkazalo, da je bila rampa tudi ob 11h še v dobri 'formi' in pri smučanju čez (odbito) opast ni plazilo pod smučmi. So pa začeli nervirati plazovi, ki so grmeli preko J stene Mangarta. Ob 'trušču' smo zapeljali na rampo, ujeli malce panike pri prehodu preko Plate, lepo vdeli spodnji prehod in že smo bili izven stene, točno takrat je tudi nekje nad nami zabobnelo...

Po videnem je edina smiselna in res smučarska samo ena varianta spusta - razen v zgornjem delu, kjer je možno po želji izbrati vršni zaključek. Smer je pa strašno lepa, prostora je povsod ogromno, smuka zračna in odprta, prehodi atraktivni: Koritniški Mali Mangart, J stena, V, 50°/45°, 700 m. Eden najlepših spustov pri nas.