Pršiča v Špranji ni bilo več, ne spodaj ne zgoraj. Se je pa Špranja kot hladilnica izkazala tudi tokrat, ob sicer šibkem vetru je bilo mrzlo kot prasica. Predhodniki so (nekako se nam je uspelo zgrešiti se) obrnili v zatrepu 'spodnje' Špranje, tik pod kanalom, ki vodi v 'zgornjo' Špranjo. Plazovina pod kanalom je kar impresivna. V zgornjem nadstropju nad kanalom so se nama snežne razmere spreminjale od metra do metra, zatem se je počasi stabiliziralo in sva po še sprejemljivo položnem terenu potegnila do zadnjega macesna (1750 m).

Tu sva si pobliže ogledala sicer na občutek dovolj varno skorjo, ki drži pešca. Od vetra dobro zbita skorja je debela kakih 20 cm, pod njo je tanka drsna plast, nižje je pa sneg lepo kompaktno stisnjen. Pod obremenitvijo z lopato se je skorja takoj odpeljala, tako da naju čisto nič ni mikalo, kako bi to lahko pri smučanju izgledalo na strmini pod Škrbino Prednje Špranje. Smučarija nad kanalom je bila še kar dobra, potem pa za pozabo. Najlepši dan, pa nama gre takole v maloro...