Dva mačka iz 'stare garde' strmih smučin sta se tako močno pohvalila s stoletnimi izkušnjami, da nam kaj drugega, kot učiti se od mojstrov, niti ni preostalo, pa čeprav tudi mi trije skupaj naberemo krepko čez 100 let, žal je smučarskih izkušenj precej manj...

Vsi, ki poznate SV grapo v Palcu, boste potrdili, da je sam pristop zelo smotan. Midva sva se jo enkrat že lotila na horuk, med tednom in to popoldne - seveda nama je zaradi štrikanja spodaj zmanjkalo časa. Tako smo tokrat po nasvetu ležerno pristopili z Ljubelja preko Suhega ruševja in samo še sledi z vrha v grapo smo morali poiskati. Megla in veter, ki je pometal s sledmi, bi nam spust kaj lahko tudi skrila.

Snega na vrhu ni ravno v izobilju, smučinama sem sicer v peš izvidnici z lahkoto sledil vse do skoka v grapo, a me linija mačkov ni prepričala (nekaj ožin in kopnih mest), tako da sem poiskal bolj zasneženo variatno spusta z vrha Palca v grapo. Gre za bolj direktno in tudi lepšo (malo se je pa treba pohvaliti) linijo, ki pa tudi ni bila preveč užitna, saj sta se dve napihani ožini ob smučanju tudi za drajsanje izkazali za zelo netekoči.

V grapi posebnih težav zaradi 'lahkega' snega (več ali manj pršič) ni bilo več, le vidljivost (megla, difuza, sneženje) je bila slaba in je prvi smučal bolj 'na pamet'. Skok v zgornjem delu smo obvili na desni za predhodnikoma (zapihane smučine so se tu in tamo samo slutile), pravzaprav v trenutnih razmerah skoka ni - celo dovolj zalito in široko za smučanje. Skok-iztek ni bil zalit (ali sploh kdaj je), tam pa so bile sledi že lepo razvidne in so nas vodile vse do ljubeljskega predora.