Spoznavanje 'jodlarske' Koroške smo nadaljevali, kjer smo zadnjič zaključili. S prstom po zemljevidu smo pociljali kar na sosednji vrh, ki se dviga vzhodno nad velikim Milštatskim jezerom. Za slovensko ime bo pa planinec Planislav Planinšek pokukal na svoj 'prazgodovinski' zemljevid...je že pokukal in pravi, da imena Mirna gora ne najde... ;)

Vzpon do grebena se nam ni ravno posrečil, ker smo poskušali pociljati vsaj nekaj potk in kolovozov, ki smo jih sicer tudi našli, le da enkrat nadaljevanja ni bilo, enkrat pa samo za konje. Na greben precej južno od vrha smo pribrcali na sedlu med Mirnockom in Palnockom. Prvi vršič smo obšli po cesti, zatem je bilo po poti, ki se dviga po kolesarsko zaobljenem travnatem slemenu, prav do vrha praktično vse lepo vozno. Navkljub megli in redkim markacijam se tu izgubiti ni možno, saj smer vseskozi kažejo številni marmornati monoliti.

Glavna težava v teh koncih ni, kako priti na vrh na kolesu. Problem je najti potko, ki vodi čisto v dolino, z vrha do jezera je ena sama, ki pa se v zgornji tretjini razcepi. Naslednjič pregledamo še levo varianto in tudi bolj direktno linijo vzpona imamo zacahnano!