Na Lipniku sva s kolesom že uživala. Tokrat sva navzgor pribrcala iz Dunje, po mestoma precej netekočem spustu pa sva se zapodila na mulatjero, ki prav tako na dunjski strani Brd vodi na sedlo Čez Vančelo. V vodničku JA je omenjena beseda 'udobna', kar sva razumela, da bi se tudi navzgor dalo kaj peljati. In res je šlo povsem tekoče, tudi spektakularni prizori so se odprli takoj nad gozdno mejo. A žal ne samo na okolico, tudi na mulatjero, ki jo je pošteno načel zob časa. Prvi dve 'škrbini' so zakrpali s (sedaj tudi že trhlimi) mostički, naslednja je bila pa prehud zalogaj, saj se je podrl celoten most preko glavne grape. Nejeverno sva zrla v jeklenico, ki je izginjala nekam preko previsa. Daleč na drugi strani pa sva lahko občudovala vpeto lojtro.

Pravzaprav sva hotela že obrniti, a po temeljitem 'peš' ogledu vseh težav sva kolesa s skupnimi močmi počasi le spravila naprej. Po še nekaj guranja je bil zaključek do sedla spet lepo vozen, povsem naju je pa presenetil spust. V vodničku je prav tako omenjena mulatjera, brez besede udobna, pričakala naju je pa 'enoslednica', ki je bila 'speglana' v nulo. Pravzaprav lažje potke s tako konkretno višinsko razliko (750 m) še nisva vozila!