Celo poletje smo načrtovali vpad v Julijske predalpe in povsem na koncu nam je le uspelo zadeti vreme, ki je potrebno za spanje pod milim nebom. Več ali manj smo sledili Miloševim turam v zamejstvu (Ungarina, Muzci, Viškorša), pri čemer smo jih vse po vrsti prikrojili po svoje. Občutki na koncu so bili precej mešani, se bo potrebno vrniti...

Jof di Ungarina, 1806 m

Vključitev vrha Ungarine (vršnih 100 m je le za peš) je bil zadetek v polno. Tako spust, kot razgledi so odtehtali nošnjo in vožnjo navzgor nad planino Confin. 'Raziskovalni' začetek prečenja pod Lopičem je bil v gozdu kar smotan, zatem se je dobesedno odprlo in sledila je čudovito vozna prečka. Za glavnim robom, pri bivaku, smo se usmerili navzdol v dolino in žal naleteli na mino. Začetek je bil zaradi razbitih skal netekoče vozen, tudi v srednjem delu nas je pričakal dolg, še za peš 'zajeban' strm odsek, kjer se zaradi labilnih skal na srečo nismo uspeli pobili med seboj...

Zajavor, 1815 m

Od sedla Tam na meji navzgor proti Zajavorju vodi luštna pot, ki se po uvodnem netekočem delu spremeni v pravcati cukrček. Žal se pod planino za vožnjo prezakomplicira, zgoraj na odprtem je šlo pa spet luštno proti škrbini, 1608 m. Na vrh Zajavorja in z njega se gre le peš, žal zaradi oblakov ni bilo čisto nič od tako zelo željenega pogleda čez divje Muzce. Nadaljevanje ni nič posebnega, spust po mulatjeri do Sv. Ane, vzpon po cesti nazaj na greben, zatem je sledila zanimiva burleska. Označena pot ni vzdrževana, neoznačena (kar luštna) pa je in mi smo to ugotovili šele 200 m nižje. Kje je šel Miloš, ne vemo, mi smo porinili nazaj do planine, našli 'skriti' markiran spust, ki pa tudi ni bil nič posebnega. Morda bi bilo vseeno bolje kar po neoznačeni do doline...

Viškorška gora - Brinica

Vreme jo je v nasprotju z vremenarji spet 'narobe' godlo po svoje, nemarno se je pooblačilo, še enkrat je odpadel pogled na Muzce, tudi kapljalo je malo in smo turo gladko zaključili po sicer zelo lepem vzponu iz vasi Viškorša na sedlo Križ. Mulatjera je v celoti vozna, edina izjema je zelo kratek zagruščen odsek nad gozdno mejo. Žal smo tudi navzdol imeli malo smole, ker smo spodnjo polovico spusta želeli zaključiti po na zemljevidu obetavni označeni poti, ki je v naravi ni - morda je pa le mi nismo našli?

V planu je bil sicer spust po eni od vzhodnih variant (dve opciji na jug sta na voljo), a bo moral v to kolesarsko jabolko očitno ugrizniti kdo drug!