Po daljšem razmisleku. Zakaj neki bi skrivala. Bila sva pri koči Za jezeram. S kolesom. Pika.

Prikolesariva do koče, da ne bi motila obiskovalcev, se zapeljeva za kočo in do izvira vode. Dotankava vodo in ravno hočeva oditi...
'No bike! No bike!' se je drl upravnik Koče pri Sedemrih jezerih. 'Od kje sta pa vidva padla? Z Marsa?'
'Ne, midva sva s Komne.'
'Kazen je 3000 evrov. Naj pokličem helikopter?'
Za razgovor nisva bila razpoložena, tako da sva potiho odšla. Ampak imajo pa jajca v PD Ljubljana Matica, ki je lastnica te bajte. Kot prvo, bajta z vso šaro in truščem nekako nima kaj iskati v osrčju parka. Kot drugo, pred leti sva nedaleč za bajto imela priliko občudovati večje smetišče. Čez par let sva ob priliki za smetišče povedala vodji naravovarstvene nadzorne službe TNP, ki je za to sramoto vedel že nekaj let, pa niso uspeli nič storiti!?

Zakaj okoli Bohinja preganjajo kolesarje? Nikakor ne zato, ker bi uničevali poti ali koga ogrožali. Preprosto zato, ker smo majhne ribe, takih pa ni problem loviti! Ko se zgodi kaj svinjskega, pa kmalu vse potihne. V zadnjih nekaj letih: cesta na Planino pri Jezeru, vlaka na Krstenico, 'kolovoz' na Laz, urejanje vikendov na Fužinskih planinah...

Če koga tura zamika, pristop s Komne je 'čista jeba'. Navzdol sva odbrzala preko Fužinskih planin, kjer je šlo prav luštno. Zaključek sva prek Vodičnega vrha poiskala z Vogarja, kjer očitno res že prastare Strme kolesnice obljubljajo vožnjo na meji možnega, pravzparav naj bi bilo samo dve tretjini spusta voznega. Izgledalo je tako, da sem z Vogarja vseskozi lovil Marijanco, ki je navzdol več ali manj pospeševala. No, na najbolj razbitem kamnolomu ji je uspelo tudi odleteti... ;-)