Kališče je bilo v zimski sezoni večkrat na kolesarskem sporedu in se je ideja s Storžičem vztrajno smukala po naših beticah. Najlažja stran kranjskega odličnika je brez dvoma JZ grapa, kjer vodi pot iz Trstenika mimo planine Javornik na vrh. Samo hudič je tičal v podrobnostih, saj v kopnem te poti nad planino nihče od nas ni poznal - začuda niti midva ne, čeprav sva bila 'včasih' na Storžiču hudo redna gosta.

Tržič - Koča pod Storžičem - Mala in Velika Poljana - planina Javornik - vrh. Tak vzpon nam je ponujal največ od vožnje, saj se je dalo pripeljati na Veliko Poljano, kar sva preskusila že lani. Povezava do planine Javornik po markirani poti ni ravno priporočljiva, čeprav je (za peš!) zelo luštna (verjetno je bolj smiselna varianta po travnatem kolovozu, ki se nad Poljano usmeri proti Javorniku).

Neobhodno sledi 750 vm nošnje kolesa, prva tretjina poteka po ožji grapi, kjer smo ob vzponu ocenili, da bo vožnja možna. Nadaljevanje pa mene sploh ni skrbelo, ker se svet višje pač močno odpre. A glej ga zlomka, svet se res odpre, potka pa se namesto v obliki pričakovanih lepih in dolgih okljukov nemarno požene več ali manj naravnost navzgor in to po precej strmem pobočju. "Saj to sploh ni pot, to je ena sama grda bližnjica!" mi je švigalo skozi možgane, ko sem se potil navzgor. Pa se nobeden od nas ni ustavil in vsak s svojimi mislimi in tempom smo prisopihali na vrh. Bomo že... ;)

Vršna glava je bila prav lepo vozna (čeprav sta dekleti že malo štrajkali), tudi do sedla z JZ grebenom je bilo kar užitno, nadaljevanje do planine pa je bilo - oziroma bolje zapisano, ga sploh ni bilo! Luka je sicer zelo veliko odpeljal, dekleti sta skoraj vse prehodili, sam sem se pa mučil s poskusi netekoče vožnje. Podlaga je več ali manj zagruščena, pot zelo strma, trenja (pre)malo, potreba po dobrem ravnotežju pa izjemna, pa tudi prav počasi se žal ni dalo peljati. Zadnjo tretjino smo zatem kar tekoče odpeljali, pod kočo nas je za nagrado do gozda pričakal zelo lušten odsek serpentin (take bi morale biti zgoraj!), v gozdu je šlo pa vse bolj 'noro' dobro in to prav v dolino. A, če bomo še? Bomo, ko bomo! Samo malo (beri zelo veliko) moramo še natrenirati. ;)