Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežišče in ki se od spodaj le sluti. Za začetek smo v drugem poskusu povsem na desni le našli primeren grapin izstopni žlebiček, stolkli opast, potem pa smo se višje z robu morali pretepati še z napihanim snegom, ki smo ga stestirali tako, da smo 'poskusnega zajčka' po vrvi poslali navzdol...

Kugyjeva smer premore več možnih podvariantic, tako da je opis brez veze, ker si glede na zalitost in ogled od spodaj prehode izbereš sam. Vseskozi smo opazovali tudi možno smučarsko linijo (smer je bila že presmučana, VI-), ki bi se jo dalo tokrat kar lepo potegniti, če le ne bi bili tako strašno pozni, saj je sneg na vrhu že premočno odjenjal. Nad steno smo ob/pod izredno lepo zalitim grebenom (tako zasneženega vzhodnega pobočja Razorja še nisva videla) potegnili na vrh Razorja, se odločili za spust nazaj po isti smeri proti Šplevti (verjetno prvenstvena, Na vzhod, IV+, 50°/45°, 200 m), ki pa se je v nasprotju z oceno 'lako čemo', ki smo jo 'ugibali' ob vzponu, zaradi čudnih snežnih razmer izkazala za kar precej bolj resno.

Po odličnem gnilcu smo zatem privijugali na Kriške pode, se povlekli na Bovška vratca in odsmučali po razbiti Sovatni, ki pač ni nudila prav nobenega užitka, in šele v Vratih je smuka spet postala luštna. A nič hudega, tako luštnega zimskega pristopa na vrh nismo prav velikokrat užili! Super je bilo in mi bi še...