Ena hitra popoldanska, ki se je zaradi večje doze pikanja kar dodobra zavlekla vse do noči. Gor grede smo zelo izbirčno prebirali snežne trakove nad nami, dokler se nismo ustavili pod desnim delom stene Begunjščice in se zaprašili v vabljivo grapo, ki naj bi nosila ime Rožičeva. Po strmi in luštni telovadbi v prvem skoku smo se nad njim začuda znašli kar nazaj na plazu, a nič ne de - bilo je sladko. Zatem smo le vstopili v pravo steno in z užitkom preplezali 'poševni' skok, ki se nam je odprl tik zatem, ko smo že ugotavljali, da grapa sploh ni zalita. Nad njim smo takoj trčili še v tretji in kot kaže ključni skok Rožičeve grape. Boštjan je potipal na desni in bil po 'kopanju rova', čiščenju prhkega snega in malce zatikanja kmalu zgoraj. S Pikico sva raje potipala bolj trdno levo stran, ki pa je zato zgoraj strašila z malček previsnim prestopom okoli vogala. Z vrvjo in z možnostjo namestitve dobrega varovanja zatem tudi na levi ni bilo hude sile, pravzaprav je bilo strašno luštno. Nadaljevanje grape je šlo še nekaj časa kar precej strmo navzgor, zatem se je pa naklonina počasi kar preveč umirila. Za bolj pester zaključek smo pod vršnim pragom po Zeleniški diagonali prečili levo, po luštnem prehodu ugotovili, da je izstop Direktne grape (sosednja grapa, točno na sredi med Osrednjo in Rožičevo) tudi letos kopen, zatem pa 'izplezali' po ožji varianti na levi strani. Po vršni strehi nas je še dodobra prepihal močan veter, ki nas je zatem spremljal celoten spust (po normalki = Osrednji) vse do Zelenice, ki je bil že tako ali tako zaradi razbite in pomrznjene podlage povsem neužiten. Smo pač vstopnico plačali na koncu, zato pa smo dobili posladek večerne zarje!