Itak sva bila že presneto pozna, pa še deževati je pričelo, četrt čez osem sva končno uspela odbrcati z izhodišča, na srečo je dež takoj prešel v sneg, zatem sva utrujala monoton asfalt, dokler se malo pred cestno izravnavo pod Jezerci debelina novega snega ni tako zelo povečala, da sva morala kolesi guuurati vse do smučišča. Pred spustom sva ugotovila, da od treh akumulatorjev, ki se niso imeli čas napolniti, dva sploh nista nič delala, tako da se je Manjca zadovoljila z ledico. Novega snega je bilo zatem v zametih toliko, da sva s prednjima kolesoma neprestano nasedala v sneg, nižje je šlo bolj luštno, spodaj sva celo sledila nama še neznani varianti, kjer pa je pri izvirčku crknil še zadnji akumulator, tako da sem preostanek prevozil na tudi že močno ugašajočo ledico. Namesto načrtovanega zaključka preko Štefanje sva se tako od spodnje postaje gondole v nekakšni megli po asfaltu spustila v Grad in pri avtu zaključila točno četrt čez polnoč.