Namesto Marijance z Boštjanom na Viš. V Špranji sva še malo kolebala glede SZ debri, a je bil sneg čisto premehak, tako da sva se dobesedno zaprašila v Mojzesov žleb, na drugi strani splezala do in skozi galerijo, ter se vleeekla po strehi do najvišje točke Viša. Smučarija nazaj do okna je bila zračno lahkotna, basanje skozi okno enostavno, še lažje je šlo kar po luftu pod galerijo, zatem malo švicanja nazaj do Mojzesa in vse boljša smuka v Zgornjo Špranjo, kjer se je po pršiču na trdi podlagi prašilo za nama.

Še preden sva iz Mojzesovega žlebu zares odvila v Zgornjo Špranjo, sva prečila desno pod steno in šla iskat prehod v Spodnjo Špranjo, ki ga omenja Candolini. Brez posebnih težav naju je nos kaj hitro privedel skozi čudovito lušten in ne posebno težak prehod, kjer je pogled v Špranjo kot iz orlovskega gnezda. Ta prehod med Špranjama je gotovo smučarsko najlepši, 'kanjon' z žuborečim potočkom po sredini je v primerjavi le 'grdi spaček'. Posebno zadovoljstvo za zaključek je bilo škripanje po trdi Spodnji Špranji, ki je bila tako neverjetno 'popeglana' in super smučljiva, da se je vse do Zajzer iskrilo pod robniki.

Boštjan, čestitke za spust in hvala za poglede skozi tvoj objektiv. Tako čudovito 'preguran' dan je bil...