V mislih sva imela zelo dolgo štorijo preko SZ in SV debri Viša, pa sta naju zabasala tako čas kot utrujenost, ki sta naju ujela pri smotanem preboju preko žlebu (vstopni skok, čez katerega žubori voda, je potrebno obiti po izpostavljeni polici na desni), ki z Nabojseve škrbine pada v Špranjo. S Poliških špikov izgleda ta žleb precej strm, v resnici je pa praktično povsem položen in šele na vrhu doseže 30°. Proti škrbini sva 'najin' Viš tako zamenjala za Nabojs in poskusila po obetavni grapi, ki se je odprla še pred Nabojsevo škrbino (normalka, markirana pot poteka dober lučaj pod/na drugi strani škrbine). Kmalu se grapa razširi v vesino, ki pa žal ni bila zvezno zalita, tako da sva se držala zalitega dna grape/kota (nekje do 50°) na desni, ki naju je dostavila na izrazito ramo slabih 200 m pod vrhom, do kamor je bilo več ali manj že precej kopno. V primeru ugodne in dovolj visoke snežne odeje bi bil smuk z vrha po smeri pristopa izjemno lep.

Tako pa sva se po obisku vrha z rame spustila na drugo stran v Žabniško krnico, kamor sva z vrha že smučala. Žal je nižje pobočje že padlo v senco, tako da sva se na smučeh po nemogočem snegu 'na vse pretege' mučila vse do Zajzere, kjer naju je na lepo urejenih tekaških poteh čakal še slabo uro dolg pohod do izhodišča.