Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni!

S sabo sem precej optimistično vzel tudi smuči, Manjca pa jih je odvrgla pod steno. Velika polica sicer smučarsko ni ravno vabila, ker je bil del pod Stolpom vrh Strmali kopen, pa tudi na drugi strani je bila izjemno izpostavljena polica presneto ozka. Resnično zanimiv pa je sam prestop okoli robu, ki v nama vedno sproži izrazit čustveni premik. Na tej drugi strani Montaža se ves civilizacijski 'trušč' v hipu izgubi v brezmejni tišini nad Dunjo, ki bi jo lahko rezal z nožem. Z besedami ne morem opisati tega čudovitega občutka, ko ves lahkoten lebdiš na 'pozabljeni' strani gore. Za nameček naju je razvajal tudi Findenegg, ki je bil večinoma odličen za hojo, tudi direktni izstop je bil krasno zalit, le sam pozdrav na vrhu tokrat še 'deviškega' Montaža naju v podobi nemarnega križa ne razveseljuje več. Ta 'nebodigatreba' spak je namreč presneto nov, kako leto je delal družbo staremu in dobremu Deffarjevemu zvonu, tokrat pa zvona ni bilo več videti. Upava, da je bil le zakrit pod snegom.

Smučanje z vrha skozi Findeneggov ozebnik do Velike police ni tako strašno zahtevno (okoli 45°, izstop nekje 50°), če so le ugodne razmere, ki sem jih močno pogrešal. Sneg je bil namreč vseh sort, od uživaškega zbitega pršiča, prek lepo smučljivega trdega snega do nemarno požlejene skorje, ki ni prav nič odjenjala in ki niti ostrih robnikov ne sprejme prav rada. Malce sem s smučmi še čaral po Veliki polici (malo gor, malo dol, v skupnem pa povsem horizontalno 'smučanje'), a ker trda skorja ni prav nič odjenjala, zraka pa je tam v preobilici, sem previdno skočil v dereze, nadaljeval peš po tej polici tudi na drugi strani (markirana pot gre pod njo) in na njenem koncu skočil spet skočil na smuči.

Kot zadnja sva se (spet) vračala z gore, večerna spokojnost je bila tako prijetna, da tudi skorja, ki se je naredila prek čez dan odjenjanega pobočja, ni tako grozno motila. Posebno, ko sva za slovo od dneva lahko občudovala rdečico na Poliških špikih...