Nadomestni cilj, ki se je raztegnil v celodnevno turo, ko smo po začuda kratkočasnem romarskem vzponu nemočno nasedli zgoraj v megli. Bili smo prvič pozimi na Višarskih glavah in oba vodnička nam nista prav nič pomagala, ker avtorji pač ležerno goljufajo z žičnico. 'Križev pot' (pot 613) smo tako s pomočjo zemljevida vseeno našli iz prve, smo pa zato zgoraj čudno gledali, ko nas je smučina popeljala dobesedno nekam v tri krasne, predhodniki pa so glede na sledi odsmučali preko grebena, bogsigavedikam...

Malo smo odlutali po svoje in se po kar strmem vzponu znašli na eni od Višarskih glav, kot je pokazala trenutna 'razjasnitev'. Po vriskajočem pršiču smo odmaglili navzdol v krnico, se oprijeli nove smučine, ki nas je dostavila tik pod najvišjo Višarsko glavo. Za razliko od dobrotnikov smo odlomastili na vrh Kamnitega lovca in celo odsmučati nam je uspelo prav z najvišje točke, čeprav je šlo malo pa tudi po skali. Nižje smo spet sledili smeri dobrotnikov, ki sta se iz krnice V Klobuku spustila levo navzdol po ožjem prehodu in po res čudoviti smuki smo padli na cesto Zajzera - Višarje, 100 vm nižje od sedla, preko katerega smo po romarski poti odvijugali v dolino. Zgornja polovica je šla po redkem gozdu in novem snegu prav luštno, zatem le še po cesti, spodaj pa samo še peš.