Preko Možjance na Štefanjo in strmo gor na Davovca, kjer je ob totalnem bombardiranju v dolini ura odbila polnoč. Sledil je lušten novoletni spust (po pameti) ob skakalnicah v Kokro, zatem lepa prečnica do 'aresta' in še bolj strm vzpon gor na Jakoba, kjer se je navkljub 'poledici za pešce' dalo skoraj vse odpeljati. Kočo smo dosegli ravno ob času, ko so jo zapuščali še zadnji veseljaki, ki so se navzdol (tudi oni po 'pameti') oklepali prav vsakega plotu (pripraven nadomestek so bila kar drevesa). Najbolj 'veselemu' pa zgleda enkrat ni uspelo, zatem je bil sicer malo manj vesel in bolj 'na pomagajte', tako da smo ga ročno potegnili na ravno, zatem pa švignili po koreninah navzdol (juhuhuhu!) novemu letu naproti...