Toliko navdušenja sva sprožila s PPP, da smo morali še enkrat na obisk, čeprav je zaradi višje sile nekaj moštva ostalo v dolinah. Tokrat smo se nadejali celotne prečke, vse do Melone, kamor naj bi vodila markirana potka. Do nama že znanega križišča je šlo tokrat prav tako imenitno kot prvič, nadaljevanje pa kmalu spet jemlje sapo, saj se bolj uživati pač ne da. Zasilni izhod smo pustili na miru, zatem smo 'nekateri' hudo garali in brcali, drugi pa so se 'sprehodili' na Baretko, ki je po sili razmer postala naša končna postaja. V Melono namreč ni bilo potke, trasa je bila glede na zemljevid v naravi malo spremenjena, vrisana potka na drugi strani je pa kot kaže opuščena. Po iskanju smo našli začetek, ki pa ga kmalu odnese prva grapa, naprej pa pozna samo še bog ter tu in tam kak zablodeli gornik. Tako smo po zasilnem izhodu, ki se je spremenil v imenitni zaključek, končali na železni cesti, ter po daljšem bluzenju le našli zavetje Suknjiča.